Ujet.si » Damjan Likar

Koliko je v resnici pravih katolikov v Sloveniji?

Damjan Likar — Thu, 23 Sep 2010 13:52:34 +0000

Katoliška cerkev ima v Sloveniji okoli milijon dvesto tisoč članov. Toda, če bi prešteli vse vernike, ki v nedeljo gredo k maši, potem bi bila ta številka bistveno manjša. Zakaj tako malo katolikov hodi k nedeljski maši? Če je katolikov več kot milijon, zakaj le redki katoliki na volitvah izberejo stranko ali kandidata, ki najbolj zagovarja cerkev, na primer stranko Nova Slovenija? Kako je možno, da le majhen vzorec katolikov nameni del dohodnine 0,5 odstotkov katoliškim ustanovam ali projektom, kot je denimo Karitas? Kaj se dogaja s slovenskimi člani katoliške cerkve, da tako izdajajo svojo organizacijo?

Morda pa je problem v tem, da večina katolikov ni s srcem pri katoliški cerkvi, čeprav so uradno njeni člani in bi jo zato morali podpirati in braniti na vseh področjih. Kot dojenčki so bili prisilno krščeni in so tako tudi prisilno postali člani katoliške cerkve. Ko ti ljudje odrastejo, večina med njimi ne sprejme v srce katoliške vere ali so celo v krogu prijateljev kritični do te institucije. Toda kljub temu mnogi ostajajo člani RKC. Če bi se vsi takšni katoliki izpisali iz katoliške cerkve, koliko članov bi ostalo v RKC? Morda okoli sto tisoč. In to je v resnici realna številka pravih katolikov v Sloveniji. Vsi ostali še zbirajo pogum, da bi se izpisali iz cerkve, ali pa sploh ne vedo, da so člani RKC, ker o tem nikoli niso razmišljali in so jih starši krstili iz tradicije ali iz strahu pred sorodniki, češ kaj si bodo pa mislili, če našega otroka ne bi krstili.

Katoliška cerkev se zaveda tega problema, da ima na sto tisoče nezvestih članov, katere je prisilno novačila v svojo organizacijo. Zato skuša svojim članom, ki hočejo izstopiti iz cerkve, v veliko primerih otežiti pot izstopa. Mnogi duhovniki ustrahujejo takšne ljudi, češ, da bodo z izstopom pristali v večnem peklu, da bodo naredili največjo napako v svojem življenju, da bodo s tem izdali Kristusa in podobno. Dogaja se tudi, da župniki sploh ne želijo osebi dati podpisanega potrdila o izstopu, zato včasih mora posredovati odvetnik. Nekaj takšnih primerov je v Sloveniji rešil odvetnik Vladko Began. Kako bi se na primer počutil nek duhovnik, ki bi ga starši ob rojstvu včlanili v neko politično stranko, v času odraščanja pa bi spoznal, da mu ta politična opcija ne ustreza in bi želel izstopiti. Toda predsednik te stranke bi ga opozoril, da bo s tem naredil največjo in usodno napako v svojem življenju, da bo za večno preklet in da naj premisli, če res želi narediti ta korak. Ob tem bi mu dejal, da v njihovi stranki ne obstaja celovit izstop, temveč samo formalen, in da kljub temu na stranko še naprej vežejo dolžnosti, pravic pa nima več. Vsakemu razmišljujočemu človeku je jasno, da bi šlo v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Toda enake, vendar resnične zgodbe doživljajo mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz cerkve. Jasno je, da nikjer ni tako grobega omejevanja človekovih pravic, tako grobih teženj po absolutnosti kot znotraj cerkve.

Naslednje leto bo v Sloveniji ponovno popis prebivalstva, v okviru katerega bodo ljudi tudi spraševali o njihovi verski opredelitvi. Kako se bodo opredelili katoliki, ki nikoli niso sprejeli katoliškega nauka in so bili v cerkev prisilno včlanjeni? Bodo izjavili, da so katoliške vere in s tem izdali svoje prepričanje in srce? Morda pa bodo zbrali pogum in že do takrat izstopili iz cerkve.

Avtor objave: Damjan Likar

Med lovci so tudi duhovniki

Damjan Likar — Sat, 19 Jun 2010 18:00:28 +0000

Vsako spomlad se v Sloveniji začenja sezona lova. Lov je še vedno v glavnem moška zadeva. Tudi v katoliški cerkvi so višje posvetitve dostopne samo moškim teologom. Če duhovniki in podobni »dostojanstveni božji služabniki« ne bi bili že od nekdaj želeli narediti cerkve, verskega upravljanja, za moško zadevo, če ne bi bili vodili patriarhata, oblasti v moških rokah, če ne bi bili hoteli brezpogojno izključiti žensk, bi njihovo nagonsko življenje ostalo kolikor toliko uravnovešeno in ne tako ekstremno izrojeno. V stari zavezi so svoje živalske nagonskosti izživljali na nedolžnih bitjih in tudi danes ne povzdigujejo glasu proti mučenju in morjenju živali. V vseh časih in tudi danes lahko med lovci najdemo tudi duhovnike.

V knjigi Spolno življenje papežev je zapis o škofih iz desetega stoletja, ki so maševali z ostrogami na nogah in lovskimi bodali za pasom, medtem ko so jih zunaj čakali osedlani konji, da so lahko takoj po obredu odjezdili na popoldanski lov na merjasce ali na lov s sokoli.

Tudi papež Janez XXII je bil velik zagovornik ubijanja živali, kajti ko so proslavljali poroko hčerke njegovega nečaka, so svatje pospravili 8 volov, 55 ovac, 8 prašičev, 4 divje prašiče, veliko količino raznovrstnih rib, 200 kopunov, 690 kokoši, 580 jerebic, 270 zajcev, 40 deževnikov, 37 rac, 50 golobov, 4 žerjave, 2 fazana, 2 pava, 292 malih ptic. Tudi papež Leon je bil strasten lovec, beremo v knjigi Grešni papeži. Oblečen v svoj razkošni lovski kostum je prebijal številne srečne dneve, ko je cerkvene zadeve urejal v odmorih med lovi. Njegovi dvorjani so prav kmalu spoznali, da je najugodnejši trenutek za predajo kake prošnje kmalu za tem, ko je usmrtil kako divjačino. Isti papež je tudi užival ob bikoborbah in pojedinah. Njegova izjava: Če nam je bog že podelil papeško čast, jo tudi uživajmo!

Vsako leto v nekaterih župnijah potekajo Hubertove maše. Na internetu smo brali: Pastor želi prek interneta »horido in lovsko srečo«. Evangeličansko-luterantski pastor iz Lűchova, teolog in dolgoletni lovec, daje predloge za Hubertusove maše. Samo nekaj izjav: Pri Hubertusovih mašah gre za zahtevno razmišljanje o položaju človeka pri soustvarjanju… Spoprijema se s tem, kako se da ubijanje živali pri lovu uskladiti s kristjansko etiko… Za divjad je treba skrbeti. Opustiti lov ni odgovornost, temveč zanemarjenje… Pri maši v čast zaščitnika lovcev sv. Hubertusa v Dieburgu je bilo rečeno: Tudi lovci naj bi ravnali v skladu z redom stvarstva. K temu seveda spada tudi ubijanje živali… Zadoneli so lovski rogovi v »čast boga«. Po maši je v župnijskem centru sledil vesel lovski večer. (Darmstädter Echo, 17.11.2000). Rolf Adler, pastor in lovec, ob neki takšni Hubertovi maši izjavil: »Za mene je lov častno opravilo«. (knjiga Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del) Takšne izjave z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je bil velik zaščitnik živali, nimajo nič skupnega. Kdor je torej proti Jezusu, Kristusu, je seveda lahko le proti življenju in za tiste, ki jemljejo življenje. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.«

Pri »Hubertovih mašah« se na poseben način kaže vpletenost cerkve v okrutnost do živali – istočasno pa iracionalnost in nelogičnost, ki sta tu na delu. Namreč kaj pravi legenda? Lovec Hubert je videl sebe, kot pravi legenda, v gozdu nasproti jelenu, v katerega rogovju se je svetil velik beli križ. Huberta je to tako pretreslo, da se je takrat odpovedal lovu. Kljub jasnosti tega dogodka – nekdanji lovec se spreobrne in zatem ne lovi več – je cerkev izrecno njega naredila za zaščitnika lovcev!

Avtor objave: Damjan Likar

Bivši visoko rangirani jezuit: romarska Fatima je velika potegavščina Vatikana

Damjan Likar — Tue, 18 May 2010 00:16:14 +0000

Papež Benedikt XVI. bo v okviru obiska na Portugalskem imel tudi sveto mašo pred fatimskim romarskim svetiščem, kjer naj bi se v prejšnjem stoletju prikazovala Jezusova mati. Se je tam res zgodil čudež ali gre za prevaro Vatikana? Bivši, visoko rangirani jezuitski duhovnik Alberto Rivera je brez sence dvoma prepričan, da je Fatima velika potegavščina Vatikana. Rivera je, bolj kot je napredoval po cerkveni hierarhiji jezuitskega reda, zaznal več pokvarjenosti v tej instituciji. Ko je odstopil iz jezuitskega reda, so ga v Vatikanu na različne načine skušali ubiti, ker je imel preveč informacij o prikritih načrtih katoliške cerkve in prikritih zgodovinskih dejstvih o zločinih Vatikana.

Napisal je knjigo Vatikanske ubice (Vatikanski morilci, op.a.), v kateri med drugim tudi zelo podrobno opisuje razloge, zakaj je Vatikan ustvaril Fatimo, citiram: «Na Portugalskem so muslimani neko planinsko naselje poimenovali »Fatima« v čast Mohamedove hčerke, toda nikoli niso niti sanjali, da bo to naselje postalo svetovno znano. Leta 1910 je Portugalska postala socialistična država. Vsepovsod so vihrale rdeče zastave. Katoliška cerkev se je soočala z veliko težavo. Vodje socialističnega gibanja so želeli uničiti cerkev. Bilo je samo vprašanje pravega trenutka kdaj se bo pojavila devica Marija. Toda potrebno je bilo zagotoviti več koristi od prikazovanja, ne samo držanje Portugalske v lasti Vatikana. Jezuiti so hoteli vmešati tudi Rusijo, toda lokacija te vizije, ravno v Fatimi, bi morala imeti ključno vlogo pri vključevanju islama v Mater cerkev. Leta 1917 se je devica Marija prikazala v Fatimi. Prikazovanje Matere božje je imelo popolni uspeh. Kot rezultat tega so socialisti na Portugalskem utrpeli velik poraz. Jezuiti so si izmislili posebno molitev za Fatimo, ki traja devet dni, v kateri so molili v Severni Afriki, da bi vzpostavili dobre odnose z islamskim svetom. Naivni Arabci so verovali, da so to molitve v čast Fatime, Mohamedove hčerke. Rimokatoliki po celem svetu so prav tako začeli moliti za spreobrnitev Rusije (devica Marija naj bi pri prikazovanju naznanila, da se bodo pravoslavci spreobrnili v katoliško vero, op. a.). Kot neposreden rezultat vizije v Fatimi, je papež Pij XII. ukazal nacistični vojski, da uniči Rusijo in pravoslavno religijo in da mora Rusija postati rimokatoliška. Jezuiti imajo tudi načrt, da se bo Marija štiri do petkrat prikazala na Kitajskem, nekajkrat v Rusiji in da bo nekaj velikih prikazovanj v Združenih državah Amerike. In ljudje bodo temu verjeli.«

Avtor objave: Damjan Likar

Je bil Janez Pavel II. res papež miru?

Damjan Likar — Tue, 20 Apr 2010 18:44:30 +0000

Nedavno je minilo pet let od smrti papeža Janeza Pavla II. Danes na njegovo nekaj več kot 26-letno papeževanje mečejo senco predvsem številni pedofilski škandali, ki pretresajo Cerkev. Številne zlorabe, med drugim v ZDA, na Irskem in v Nemčiji, ki na dan prihajajo danes, so se zgodile ravno v času njegovega pontifikata.

V javnosti se je bivšega papeža prijel vzdevek »papež miru« in veliko ljudi se sprašuje ali si je res to zaslužil. Če želimo biti objektivni pri takšnem presojanju, bi morali najbrž dopustiti, da o tem presodijo njegova življenjska dejanja. Ta pa na žalost, če pobrskamo po njegovem življenju, so vse drugo, samo ne miroljubna, in zdaleč ne tista, da bi se Karel Wojtila smel imenovati kristjan, da ne govorimo o tituli »sv.oče« oziroma, namestnik Boga na Zemlji.

Znano je, da je vojaško diktaturo v Argentini med 1976 in 1983 od vsega začetka podpirala katoliška cerkev. Pod vojaškim režimom so usmrtili okrog 30.000 ljudi. Dogodki so se odvijali med pontifikatom Janeza Pavla II., in se je zanje izvedelo v začetku 80-ih let. Vprašanje je: Ali je Janez Pavel II. nastopil proti tem škofom in proti tem duhovnikom? Ali se je javno izrekel za oz. proti, ker so v imenu njegove cerkve z blagoslovom duhovnikov ljudi zmetali v morje in ubili? Jasni ne! Odgovorni za ta grozodejstva so še naprej na svojih odgovornih mestih… Nikogar niso sodno preganjali; prišlo je do amnestije. Vatikanski arhivi so, kakor vedno, zaklenjeni.

Katoliška cerkev je podpirala tudi genocid v Ruandi. V 100 dneh so na najbrutalnejši način poklali čez 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70% Ruandcev, je edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. »Spiegel« piše v št. 1/ 2000: »Večina duhovnikov in nun je leta 1994 brezčutno opazovala pokol ali celo pomagala morilcem. Okrivljeni danes živijo za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo samostane v Franciji, študirajo teologijo na papeških univerzah ali pa v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in odpuščanju.

Vse to je bilo pod pontifikatom tako imenovanega »papeža miru«, Janeza Pavla II., tistega papeža, ki je imel za pravilno tudi intervencijo NATO-vih enot na Kosovu in je takrat, spominjamo se še, izgovoril besede: »Mi končno nismo pacifisti.« Jasno je, da takšne izjave niso združljive z Jezusom iz Nazareta in Njegovim naukom.

Papež Janez Pavel II., ki ga še danes slavijo kot velikega prinašalca miru, je bil torej prav tako zagovornik vojn. Leta 1991 je na primer med takratno vojno proti Iraku, imenovano Golfsko vojno, javno priznal: »Mi nismo pacifisti; nočemo miru za vsako ceno, ampak pravični mir, mir in pravičnost.« (vir: Abendzeitung Muenchen, 18.2.1991) Vidimo: prastari Avguštinov nauk o tako imenovani »pravični vojni« je bil zelo globoko zakoreninjen tudi pri papežu Janezu Pavlu II. In je prišel tudi v njegov katekizem. Leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, je javno izjavil – proti Jezusovim besedam: Vtakni svoj meč v tulec« (Mt 26, 52) »Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni.« Ko je nato Abendzeitung iz Muenchna objavil z velikim naslovom: »Papež poziva na vojno«, so mnogi to razumeli kot spodbudo, da, kot zahtevo, da se vodi vojna. Ta papeževa spodbuda je lahko samo katoliška, nikakor pa ne krščanska, oziroma božja.

Pokojni papež proglasil ogromno ljudi za svetnike in blažene

Pod pontifikatom prejšnjega papeža je bilo opazno veliko proglasitev za svetnike ter blažene. Janez Pavel II. jih je toliko proglasil za svetnike, kot jih ni bilo proglašenih niti zadnjih 400 let skupaj. Skupno je bilo pred njim 4000 svetnikov, zdaj jih je torej 4500. Poleg tega jih je 1300 proglasil za blažene. To je bil za Vatikan dober vir dohodkov. Zato lahko domnevamo, da bo papež Janez Pavel II. med drugim tudi zaradi tega proglašen za svetnika. V svoji knjigi Die Helfer Gottes (Božji pomočniki, op. prev.) Kenneth Woodward ocenjuje, da skupna vsota proglasitve za svetnika znaša najmanj 250.000 dolarjev, vključno s potnimi stroški ter prenočitvami povabljenih gostov, ceremonijami in sprejemi, molitveniki in siceršnjimi darili kot tudi obvezujočimi darili Vatikanu. Toda tudi ti podatki so že preseženi, kajti Charles Panati zapiše v svojem Populären Lexikon der religiösen Gegenstände und Gebräuche (Splošni leksikon religioznih predmetov in običajev – op. prev.) en sam jedrnat stavek: „Približni stroški moderne proglasitve za svetnika znašajo 1 milijon dolarjev po primeru.“

Janez Pavel II. je na primer kmalu zatem, ko si je v Izraelu prizadeval za simpatije Judov, proglasil za blaženega Pija IX. – papeža, ki je dal ugrabiti judovskega otroka, ga prisilno vzgojiti v katoličana in na koncu v duhovnika. Ta papež je v svoji cerkveni državi spet odprl judovski geto, v katerem so morali judovski someščani živeti v najbolj bednih razmerah.To je samo en primer iz novejšega časa, kaj katoliška cerkev razume pod „blažen“ ali „svet“. Za blaženega je tudi proglasil hrvaškega kardinala Stepinca. V času od 1941-1945 je bilo v njegovi škofiji brutalno umorjenih več kot 700 000 nekatolikov. Stepinec, ki je od Jasenovca stanoval kakšnih 120 km v svoji palači je po vojni trdil, da za to ni nič vedel.

Starejši primer je Karel Veliki. Njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi. Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Zato je tudi skrajno zaskrbljujoče, da na primer v Aachnu vsaki dve leti podelijo tako imenovano „Karlovo nagrado“. Evropski politiki romajo v Aachen, da bi jim podelili nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikem, ki je zagrešil celo vrsto zločinov, danes pa velja za „velikega očeta Evrope“. Karel Veliki je torej z orožjem širil katoliško vero. In kar je bilo za cerkev še tudi pomembno: Karel Veliki je – prav tako z orožjem – izterjeval cerkveno desetino. Eno njegovih za cerkev najpomembnejših dejanj je bilo tudi to, da je vsa ljudstva, ki si jih je podvrgel, nasilno katoliziral oz. tiste, ki se niso hoteli spreobrniti, po kratkem postopku iztrebil. Krik bi torej morali zagnati, ko je papež Janez Pavel II. tako rad sprejel Karlovo, s krvjo obremenjeno, nagrado.

Za bivšega papeža je bil pokol sto milijonov ljudi občudovanja vredna evangelizacija

Kako naj bi se papež, ki prejme takšno „priznanje“, istočasno pošteno opravičil za zločine svojih predhodnikov? Seveda tega tudi ni storil. Z zgolj nekaj praznimi besedami je dobrovernim in naivnim sodobnikom natrosil nekaj peska v oči. Janez Pavel je rekel samo v tem smislu, da je nekaj zmedenih kristjanov insceniralo križarske vojne, da je nekaj zmedenih kristjanov zagrešilo umore v Južni Ameriki. In olepšal je, celo še hvalil grozodejstva pri osvajanju Južne Amerike kot „srečno krivdo“.

V resnici to ni nič drugega kot velika laž! Obstaja namreč veliko papeških bul, proklamacij za inkvizicijo, za preganjanje čarovnic, za preganjanje Judov. Samo za preganjanje Judov obstaja okrog 30 papeških bul, uradnih papeževih spisov. Papež torej ne more kar tako trditi, da so posamezni njegovi sledilci storili prestopke, ki jih je treba obžalovati!

Rimskokatoliška cerkev je torej leta 2000 po papežu Janezu Pavlu II. dala pojasnilo, ki pa ne pravi, da se je kot cerkev pregrešila s križarskimi vojnami, z inkvizicijo, z zločini nad ljudmi, nad skupinami ljudi in z iztrebljanjem celih ljudstev, ampak da so, na žalost, grešili pač posamezni kristjani – prestopki, ki jih je treba obžalovati. Takratni papež je to prodal kot veliko mea culpa svoje cerkve. Da bomo bolj razumeli cinične izjave bivšega papeža, se za trenutek ozrimo na to mračno poglavje Vatikanske cerkve.

Le maloštevilnim je poznano, da je v Ameriki s privolitvijo cerkve, pod njenim vplivom in sodelovanjem šlo v smrt strahotno veliko število ljudi. Žrtve osvajanja Amerike ocenjujejo na 100 milijonov ljudi. Že prvih 50 let potem ko so španski katoliki odkrili Ameriko, so na Karibskih otokih pomorili ali s prisilnim delom do smrti mučili ljudi. Ali pa so pomrli zaradi okužb. Po 150 letih je bilo potem pravkar omenjenih 100 milijonov. To med drugim potrjuje neka objava v »Suedwest Presse« dne 2.5.1992.

Kako okrutno so takrat pobili Indijance, poročajo izjave v časopisih. Cerkev je na novem kontinentu s tem pustila za sabo grozljivo krvavo sled! Dajmo tukaj besedo očividcu Las Casasu: »Kristjani so vdrli med ljudstvo, niso prizanesli niti otrokom niti starcem, niti nosečnicam niti doječim materam. Razparali so jim telesa in vse razsekali na kose. Nič drugače kot če bi napadli čredo ovc … Med sabo so tekmovali, kdo med njimi bo z enim udarcem meča človeka presekal na pol, mu s sulico razklal glavo ali mu iztrgal drobovje. Novorojenčke so prijeli za noge, jih odtrgali od materinih prsi in jih z glavico zalučali proti skalam. Druge so za ramena vlekli po cestah, se zraven smejali in šalili, jih na koncu vrgli v vodo in rekli: »Premetavaj se zdaj, ti malo podlo telo.« Matere so pobili skupaj z otroci.« (vir Karlheinz Deschner, »Memento«) O tem so cele strani – srhljiva poročila o neverjetnih in več kot barbarskih zločinih.

Omembe vredno je v tem kontekstu, kako je prejšnji papež, Janez Pavel II., ko je obiskal te dežele, okrancljal sramotna dejanja cerkve. Govoril je o »občudovanja vredni evangelizaciji«( vir: Spiegel Special, 3/2005) ki so jo smeli izkusiti tamkajšnji ljudje. Ko je bil Janez Pavel II. na Haitiju, enem od številnih svojih potovanj – samo na Haitiju so pobili več kot milijon Indijancev – je papež rekel, da je cerkev prišla tja, »da bi oznanjala Kristusa, odrešenika, da bi branila dostojanstvo domorodcev, se zavzemala za vaše nedotakljive pravice«, da bi vašim prednikom predočila božje kraljestvo …Takrat se je tukajšnje ljubljeno ljudstvo odprlo za vero v Jezusa Kristusa …Slava gospodu, ki me je vodil sem, na kontinent, kjer je gospodu v slavo in čast napočil čas odrešenja.«

Ni moč dojeti! Sto milijonov ljudi izgubi življenje in papež govori o »času odrešenja«, ki se naj bi takrat začelo. Danes pa naj bi tega papeža povzdignili v »svetnika«. Ali so laži in poneumljanje ljudstva združljivi z razglasitvijo za svetnika? To je spet primer, kako duhovniški kasti še danes uspeva zamegliti možgane ne samo širokim množicam prebivalstva, ampak tudi politikom in predstavnikom medijev.

Razen tega ostaja odprto vprašanje poravnave. Pravkar je bilo povedano, da še ni priznanja krivde, kaj šele poravnave. Kaj bi pomenila poravnava? O poravnavi lahko govorimo le, če enakega ne delamo več in storjeno poravnamo. O zadnjem prav tako ne more biti govora, če pomislimo na napade duhovnikov, o katerih poročajo. Koliko tisoč seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, ki jih zdaj odkrivajo, je na celem svetu! Enako velja za inkvizicijo, ki danes prav tako deluje kot takrat – samo z drugimi sredstvi. Torej: niti Lutrova cerkev niti vatikanska cerkev se nista spokorili, da ne govorimo o poravnavi ali finančni odškodnini.

Izdajalska je tudi naslednja izjava. Na vprašanje, zakaj zaradi svoje bolezni ne odstopi, je Janez Pavel II. odgovoril: „Jezus tudi ni stopil s križa.“ Papež je torej potegnil paralelo med svojim telesnim trpljenjem in trpljenjem Jezusa iz Nazareta na križu. Nadaljujmo logično s to argumentacijo in vprašajmo: Je takrat Jezus iz Nazareta tudi šel na kliniko? Popolnoma logičen odgovor: tega seveda ni mogel. Njega so vendar z žeblji pribili na križ. Ali ta miselna veriga ne ponazarja nečesa? Papeževa izjava je čisti cinizem. Človek, ki spada v skupino tistih, ki so Jezusa spravili na križ, Ga konec koncev pribili na križ in Ga brutalno ubili – tako rekoč „storilec“ – se zdaj primerja z žrtvijo. Človek se vpraša: Če bi človek, ki je bil Janez Pavel II., res hotel prenašati trpljenje podobno kot Jezus, Kristus – zakaj potem svoje bolezni ni prenašal? Zakaj je pustil, da so mu vedno znova pomagali zdravniki?

Ali ni to velika predrznost, da se človek primerja z Jezusom iz Nazareta in Njegovo trpljenje na križu direktno poveže s svojim? In posebna predrznost je, če to stori član duhovniške kaste, tako rekoč najvišji duhovnik tiste kaste, ki je bila pred 2000 leti odgovorna za smrt Jezusa iz Nazareta. Ali ni to predrznost tudi zaradi tega, ker je papež na čelu organizacije, ki Jezusa ni samo izdala le pred 2000 leti, ampak to še vedno dela, s svojimi neprimernimi dejanji znova izdaja velikega učitelja svobode, vse do danes?

Avtor objave: Damjan Likar

Cerkev poudarja pomen družine tudi zaradi rojstva novih katolikov

Damjan Likar — Thu, 15 Apr 2010 13:52:56 +0000

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je pripravila novinarsko konferenco, na kateri je predsednik komisije nadškof Anton Stres pokomentiral nov družinski zakonik, ki naj bi tudi izenačeval istospolna partnerstva z zakonsko zvezo Kot ocenjuje, bodo nekatere predlagane spremembe sedanje družinske zakonodaje pripeljale do tega, da bodo vrednoto družine “v percepciji ljudi pravzaprav še bolj zrelativizirale”. Tako bo “tradicionalna družina, ki je edina pravi nosilec prihodnosti in edino pravo okolje za vzgojo in osebnostno rast mladih rodov, postavljena nekako še bolj na stranski tir, ter bo še bolj razvrednotena, ker bo pač ena izmed možnih.“

Katoliška cerkev pogosto poudarja vrednote družine, toda ali ni v ozadju tega predvsem želja, da bi preko tradicionalnih katoliških družin povečali število članov. Znano je namreč, da katoliška cerkev vsako leto prisilno in protiustavno krsti na tisoče dojenčkov, ki tako brez svoje privolitve postanejo člani RKC.

Če torej slišimo od cerkvenih funkcionarjev, da je za njih družina vrednota, moramo vedeti, da imajo v mislih tudi novačenje novih članov oz. rojstvo novih katolikov. Cerkev tega dejstva tudi ne skriva, kar lahko preberemo v knjigi Pereča pravna vprašanja, v kateri avtor Stanislav Slatinek opisuje cerkveno pravo. Eno od pravil cerkvenega prava na področju zakonskih zvez se glasi: „Sodnik cerkvenega sodišča mora katoličanu prepovedati skleniti zakonsko zvezo, če se v času ničnostne zakonske pravde na cerkvenem sodišču zanesljivo ugotovi, da je katera od strank absolutna nezmožna spolne združitve. Tako je 25.1. 2005 določil Papeški svet za razlago zakonskih besedil v navodilu z naslovom Dostojanstvo zakona. V ZCP iz leta 1983 beremo, da je predhodna in trajna nezmožnost spolne združitve pri moškem ali pri ženski, pa naj bo absolutna ali relativna, razdiralni zadržek, ki onemogoča sklenitev zakona. Nezmožnost spolne združitve lahko nastopi tudi v času trajanja zakonske zveze. Sem spada vsaka hotena sprememba spola, pa čeprav se opravi v skladu s predpisi civilnega prava, pa tudi vsaka hotena sterilizacija moškega, ki povzroči, da pri moškem ne pride do izlitja semena. Za vsako veljavno sklenitev novega zakona je namreč potrebno, da je zaročenec sposoben za spolno dejanje, ki samo po sebi vodi do roditev otrok.«

Avtor objave: Damjan Likar

Katoliška cerkev je proti človekovim pravicam

Damjan Likar — Wed, 31 Mar 2010 12:54:53 +0000

Vsaka politična ureditev in vsaka vlada, ki celovito spoštuje človekove pravice, med katerimi verska svoboda ni na repu, je za nas sprejemljiva,« je izjavil nadškof dr. Anton Stres, Sobotna priloga, 14.02.2009. Predstavniki katoliške cerkve pogosto govorijo o spoštovanju človekovih pravic, toda pošteno od njih bi bilo, da bi najprej analizirali svoj nauk in dejanja, če se skladajo s človekovimi pravicami. Dvatisočletna zgodovina kaže, da je ravno katoliška cerkev najbolj grobo kršila človekove pravice, vse do danes.

Rimska cerkvena država je med zadnjimi odpravila suženjstvo

V zgodovini se je mnogo človekovih pravic uveljavilo šele po zagrizenem odporu cerkve, tako katoliške kot evangeličanske. Če njeno nasprotovanje ne bi bilo premagano, potem bi cerkev lahko svojo netolerantnost, ki jo je pridigal še papež Pij XII., naprej izvajala s kakršnimi koli sredstvi že.

Rimska cerkvena država je kot ena zadnjih evropskih držav šele leta 1838 uradno odpravila suženjstvo. Cerkveni učitelj Ambrozij je celo izjavil: »Suženjstvo je Božji dar.« Tudi, ko so po odkritju Amerike do 19. stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novi kontinent, cerkev ni ugovarjala. Nasprotno, papež Nikolas V. je v svoji buli »Divino amore comuniti«, dne 18. junija 1452 razglasil suženjstvo za legitimno, ko je portugalskega kralja pooblastil, da osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, podjarmi in jih prisili na večno suženjstvo. Številni cerkveni možje in cerkvene strukture so sami držali sužnje, npr. sveti Martin je imel kar dvajset tisoč sužnjev. Vir: Kdo sedi na Petrovem stolu

Znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar in pisatelj Karl Heinz Deschner je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42. Ob tej izjavi bi lahko dodali, da še nikdar ni obstajala religija, ki bi toliko pridigala o ljubezni do bližnjega ter hkrati prakticirala toliko sovraštva do bližnjega.

Vatikan ni podpisal konvencije o človekovih pravicah

Morda bo kdo pomislil, da je to stvar preteklosti, v današnjem času pa cerkev spoštuje človekove pravice. Žal ni tako. Vatikan še do danes ni podpisal konvencije Združenih narodov o človekovih pravicah. Lahko samo domnevamo zakaj. Vatikan je totalitarna država, vodi jo en mož, ki tudi predpisuje, kaj je treba verovati, ki je hkrati najvišji sodnik, ki lahko istočasno izobči vsakogar, ki ne veruje v njegov nauk. Takšen sistem enostavno ne spada v deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah.

Prisilni krst otrok je proti človekovim pravicam

Nikjer ni tako grobega omejevanja človekovih pravic, tako grobih teženj po absolutnosti kot znotraj cerkve. Že v dobi dojenčka otroka, ki se, kot je znano, še ne more braniti, krstijo. Na ta način je žrtvovan cerkvenemu nauku, ki je brez milosti, kajti s krstom postane cerkven tlačan. Najkasneje ob začetku šolskega pouka se zavestno in intenzivno začne cerkvena indoktrinacija. Mlad človek odrašča pod pritiskom okrutnega cerkvenega nauka v strahu pred večnim prekletstvom.

Takšen sistem, ki se začne že s krstom in se nadaljuje na vseh stopnjah zemeljskega življenja se imenuje indoktrinacija od zibelke do par. Indoktrinacija pomeni človeka potisniti v določeno smer, ga pripraviti do tega, da misli, čuti in govori kot mu določijo drugi. Za cerkev ni sporno, da prisilno krstijo in včlanijo dojenčke v svojo organizacijo. Prav tako za cerkev očitno ni kršenje človekovih pravic, da ljudem ne priznajo celovitega izstopa iz njene organizacije. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na cerkev notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz cerkve sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po katoliškem nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ta absurdni in neetični nauk uči tudi Republika Slovenija npr. preko Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani in s tem Republike Slovenije. Tako tudi Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke verske skupnosti. Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz cerkve, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več izstopiti iz cerkve. Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v obravnavanem primeru cerkev več vredna kot pa lastni državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir. Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz cerkve izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve, kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija. Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku.

Kako bi se na primer počutil nek duhovnik, ki bi ga starši ob rojstvu včlanili v levo politično stranko, v času odraščanja pa bi spoznal, da mu ta politična opcija ne ustreza in bi želel izstopiti. Toda predsednik leve stranke bi ga opozoril, da bo s tem naredil največjo in usodno napako v svojem življenju, da bo za večno preklet in da naj premisli, če res želi narediti ta korak. Ob tem bi mu dejal, da v njihovi stranki ne obstaja celovit izstop, temveč samo formalen, in da kljub temu na stranko še naprej vežejo dolžnosti, pravic pa nima več. Vsakemu razmišljujočemu človeku je jasno, da bi šlo v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Toda enake, vendar resnične zgodbe doživljajo mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz cerkve.

Kršenje človekovih pravic v Bibliji

V Bibliji lahko najdemo veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno s pozivanjem k ubijanjem ljudi. Vsebuje sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. So naslednji citati iz stare zaveze, ki jo RKC do zadnje črke priznava za resnično božjo besedo, zato jo je treba uresničevati, res spoštovanje človekovih pravic: Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17) Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11) Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13) Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12) Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12) Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21) Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15) Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16) Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17) Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)

Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

So katoliki svobodni v katoliški cerkvi?

Med človekove pravice spada tudi svoboda. Toda postavlja se vprašanje koliko so katoliki svobodni v katoliški cerkvi. Je to svoboda, da lahko obžaluješ svoje grehe samo pri spovedi in da mora duhovnik biti posrednik pri obžalovanju? Recimo, da na svetu ne bi bilo nobenih župnikov. Kako bi se potem ljudje očistili grehov, če ne bi to opravili v spovednici? Po nauku katoliške cerkve bi umrli v grehu, kajti obžalovanje brez posrednika ne šteje. Je to svoboda, da moraš vsako nedeljo hoditi k maši, sicer si nakoplješ smrtni greh? Je to svoboda, da moraš verovati v vse dogme, čeprav ti vest pravi, da so te dogme skregane z zdravo pametjo? Je to svoboda, da moraš prisilno krstiti otroka, sicer cerkev vam in otroku grozi z večnim prekletstvom? Je to svoboda, da moraš brati biblijske citate, ki pozivajo ljudi k ubijanju, in zraven verovati, da je to Božja volja? Je to svoboda, da ti vsiljujejo cerkveno predstavo o Kristusu in Bogu, ki nima s pravim Bogom in Kristusom skoraj nič skupnega? Je to svoboda, da si po nauku cerkve stvar in da moraš biti poslušen župnikom in cerkvenim dostojanstvenikom? Je to svoboda, da moraš verjeti vse kar škofje in papež izjavijo, kajti v Katekizmu katoliške cerkve piše: Kdor posluša škofa, posluša Kristusa!

Avtor objave: Damjan Likar

Kakšen bi bil svet brez politikov?

Damjan Likar — Tue, 09 Mar 2010 03:34:33 +0000

Politiki sedanje in vseh prejšnjih generacij nosijo zelo veliko odgovornost, da se je ta svet znašel v hudi stiski, lahko bi rekli na robu prepada. Kako je možno, da ljudje tako lahkomiselno dajemo moč nekaterim neozaveščenim posameznikom, ki imajo uničujoč vpliv na celoten svet, na ljudi, naravo in živali? Verjamem, da si je že marsikdo postavil vprašanje zakaj sploh potrebujemo politike, če povzročajo svetu veliko več problemov kot ustvarjajo rešitev.

Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Podobno velja za jezike. Si predstavljate kako veliko lažje bi se ljudje sporazumevali, če bi vsi govorili samo en jezik? Toda vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Zato je potrebno zelo z rezervo jemati izjave politikov, ko pogosto pravijo, da si želijo svetovni mir. Če bi vsi ljudje živeli v miru, tako v mislih, besedah in dejanjih, potem bi lahko tudi med seboj sodelovali. To pa si politiki ne želijo, kajti če so ljudje ozaveščeni in povezani, potem je z njimi težko manipulirati. Dober primer so enotni delavci, ki lahko s stavko dosežejo, da odstopi npr. njihov šef.

Danes se vse več ljudi zaveda, da politiki v prvi vrsti predvsem skrbijo za svoje lastne interese in za interese peščice vplivnih ljudi. Dokaz za to je obnašanje opozicije in koalicije. Če npr. koalicija predlaga nek zakon, ki bi izboljšal življenje ljudi, potem skoraj praviloma opozicija glasuje proti zakonu. Kako je to možno? Zato, ker jim ni na prvem mestu blagostanje ljudi, pač pa oblast. In na oblast želijo priti tako, da blatijo in nasprotujejo vsemu, kar predlaga trenutno vladajoča koalicija. Ne glede na to ali so predlogi dobri ali slabi. Politiki iz nasprotnih strani najdejo praviloma skupen jezik samo v primeru, če se gre za njihove lastne interese. V Sloveniji je dober primer za to enotno podprt zakon, ki še naprej omogoča, da poslanec lahko hkrati opravlja tudi župansko funkcijo. In tako prejema dve nadpovprečno visoki plači.

Mnogi ljudje iz tradicije hodijo na volitve, čeprav vedo, da njihov izbran kandidat, kljub zvenečim predvolilnim besedam in frazam, ne bo prinesel blagostanja. Morda se volivci premalo zavedajo, da s tem, ko obkrožijo nekega kandidata in stranko, tem ljudem dajejo energijo in moč. Ko ti izvoljeni politiki potem delajo v državi veliko škodo na račun večine ljudi, živali in narave, kdo je odgovoren za to? Oni? Res je, toda tudi tisti, ki so jim s podporo na volitvah dali moč.

Kako bi izgledal svet brez politikov? Če bi čez noč odpravili politiko in s tem tudi njihove represivne organe, denimo policijo, prav gotovo to ne bi bilo najboljše. Na svetu je namreč še vedno preveč sovraštva med ljudmi, zato bi odprava policije in sodstva pomenila pravi kaos z množičnimi umori, ropi, vlomi. Rešitev za odpravo politike je, da vsak posameznik korak za korakom uredi samega sebe in se trudi živeti z vsemi ljudmi, naravo in živalmi v miru. Potem bodo odpadli tudi mnogi poklici in dejavnosti, ki jih sedaj država financira z davkoplačevalskim denarjem. In tudi ne bo več državnih zakonov, ki obstajajo samo zato, ker ljudje ne uresničujemo deset Božjih zapovedi in preprost Jezusov Govor na gori, kjer je tudi zlato življenjsko pravilo: »Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugim ne stori!« Vse to nima nič opraviti s cerkvijo, ki je ljudem namesto Božjih zakonov, ki, če jih izpolnjujemo, prinašajo svobodo, srečo in samospoznanje, vsilila cerkvene dogme, rituale, obrede, s katerimi skušajo nase vezati ljudi in jim krasti duhovno ter materialno energijo.

Avtor objave: Damjan Likar

Je tudi slovenska medicina v primežu podkupnin?

Damjan Likar — Tue, 09 Mar 2010 03:32:46 +0000

Na strani Dnevnik.si so poročali o ljubljanskem UKC, ki s farmacevtsko družbo GSK sklepal zaupne pogodbe. Medtem ko je UKC pri ostalih donacijah za izobraževanje zdravnikov uporabljal enoten vzorec pogodb, pogodbe z GSK vsebujejo posebna določila. V UKC pravijo, da gre za poslovno skrivnost in da ima donator pravico, da izrazi željo, da je njegova donacija tajna. Ob tej novici sem se spomnil na knjigo z naslovom Medicina v primežu podkupnin. Avtor Hans Weiss je v njej opisal šokantno razkritje delovanja farmacevtske industrije, ki si s podkupovanjem zdravnikov zagotavlja velikanske dobičke. Obiskoval je predavanja za farmacevtske predstavnike, pozneje pa je odprl (zgolj na papirju) svetovalno podjetje. To mu je omogočilo stike z vplivnimi direktorji klinik ter dostop do internih simpozijev, skrivnih dokumentov in najnovejših študij. Weiss se je v farmacevtsko industrijo vtihotapil pod lažnim imenom – vse do izida knjige ni izdal svoje prave identitete. Citiram nekaj odlomkov iz knjige: J.M., vodja trženja podjetja za svetovanje Cegedim, je povedal: „Če zdravnika povabite na simpozij, začne takoj predpisovati več zdravil!“ Če želimo, da bo učinek deloval dlje, je nujno, da neposredno po povabilu farmacevtski zastopnik pogosteje obišče tega zdravnika. Če to izrazimo v številkah, prinese to do 28 odstotkov več tržnega deleža. Po V.L., nekem visoko rangiranem Bayerjevem prodajnem menedžerju, gre za to, „da odkrijemo, na katere zdravnike lahko vplivamo. Vsi drugi so nezanimivi. Osredotočamo se na 25 odstotkov zdravnikov –te obiščejo naši zastopniki. Tako ustvarimo denar. Vsi drugi nas ne zanimajo!“ Še neki Bayerjev človek, C.G., direktor Sales Excellence, nazorno opisuje uresničevanje tega koncepta. „Zdravnike je treba strogo razvrstiti glede na njihov potencial predpisovanja zdravil in obiskati samo tiste, ki majo največji potencial. Vse drugo je zapravljanje.“ S primerno spetnostjo lahko farmacevtski koncerni dosežejo prvorazredne prodajne uspehe tudi z „drugorazrednimi“ ali „neugodnimi“ zdravili. V raziskavi Blockubster Pharmaceutical Launches iz leta 2006 je bilo opisano neko zdravilo z „mogočimi usodnimi stranskimi učinki“. V industriji porabniških dobrin ne bi imel izdelek, ki bi bil tako negativno opisan, na trgu nobene možnosti, nihče ga ne bi kupil. Toda v farmacevtski panogi veljajo druga pravila. Farmacevtski koncern poveča sredstva za trženje tega problematičnega zdravila in jih dvigne na 557 milijonov dolarjev. Od tega porabijo 75 milijonov dolarjev samo za to, da vplivne zdravnike pritegnejo na stran podjetja. V še eni raziskavi Cutting Edgea iz leta 2005 se je dalo prebrati, kako je nekemu farmacevtskemu koncernu uspelo, da je uspešno prodajal neko zdravilo, ki je bilo označeno kot neugodno. Odgovorni produktni menedžerji so namenili dvakrat toliko denarja kot po navadi za zdravniške oblikovalce mnenja in med uvajanjem zdravila na trg so s tem uspeli med zdravniki vzbuditi pozitivna pričakovanja in se „izogniti mnogim kritičnim vprašanjem glede varnosti zdravila“. V isti raziskavi piše dobesedno naslednje: „Prav model podobe izkušene, izurjene komercializacije uporablja tržno iznajdljivost in globoke žepe, da drugorazredno zdravilo dvigne v prodajno uspešnico.“Ali je na plačilnih seznamih farmacevtskih koncernov samo manjšina zdravnikov, ki ustvarjajo javno mnenje? Nikakor! Raziskava dokumentira nasprotno. Veliki koncerni plačujejo po vsem svetu okoli 16.500 zdravnikov za to, da tako ali drugače razširjajo sporočila njihovih podjetij. Iz še ene raziskave Cutting Edgea se je dalo razbrati, koliko zdravnikov z mednarodnim ugledom je na seznamu honorarjev velikih koncernov: v povprečju jih je na podjetje 259! Veliki farmacevtski koncerni dajejo povprečno letno 61 milijonov dolarjev, največji pa do 300 milijonov dolarjev.“

Avtor objave: Damjan Likar

Kako etični so odvetniki?

Damjan Likar — Tue, 09 Mar 2010 03:29:41 +0000

Na strani POPtv.si je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal izjavila, da se ji ne zdi prav, da so Baričeviču vrnili tri bulmastife. Toda na vprašanje novinarke: „Ali se vam zdi prav, da se je vaš partner Miro Senica boril za to, da je Sašo Baričevič pse dobil nazaj? odgovorila: „To je njihova poklicna dolžnost, kar delajo odvetniki.“

Tukaj se postavlja vprašanje kako etični so nekateri odvetniki, predvsem tisti, ki zastopajo ljudi, ki so kršili zakon. Če bi bili ti odvetniki pošteni, bi kriminalcem svetovali naj na sodišču takoj priznajo krivdo in povedo, da jim je iskreno žal za storjeno dejanje. Hkrati pa bi v življenjski zgodbi svoje stranke skušali najti olajševalne okoliščine, zaradi katerih bi morda sodniki zmanjšali kazen. Vendar že takojšnje priznanje krivde in obžalovanje naj bi zmanjšalo kazen. V praksi pa se dogaja, da odvetniki pogosto svetujejo svoji stranki, ki je zagrešila kazniva dejanja, naj se branijo z molkom. Z drugimi besedami želijo stranki povedati, da naj ne prizna kaznivo dejanje, kajti morda nasprotna stran ne bo imela dovolj trdnih argumentov, ki bi dokazali nedvoumno krivdo njegove stranke. Ali pa celo stranki svetujejo naj odločno zanika, da ni storila tega dejanja in da je povsem nedolžna. Kaj ima to zveze z etiko in moralo? Večina ljudi v Sloveniji je kristjanov, torej so po statistični verjetnosti tudi številni odvetniki v Sloveniji kristjani, kar pomeni, da naj bi sledili naukom Jezusu iz Nazareta. Kaj ima takšno sprenevedanje opraviti z Jezusovim Govorom na gori in desetimi Božjimi zapovedi? Če bi bili odvetniki pravi kristjani, bi svojim strankam svetovali naj priznajo krivdo, če pa oni tega ne bi želeli storiti, bi enostavno zaključili sodelovanje z njim. Če bi bili vsi odvetniki pošteni in bi poštenost ter resnicoljubnost zahtevali tudi od svojih strank, si predstavljate kako hitro bi potekale sodne obravnave? Ker pa temu ni tako, se dogaja, da je v Sloveniji ogromno sodnih zaostankov. Odvetniki pogosto skušajo v zakonu najti tudi kakšne pravne luknje, da bi na ta način pomagali svoji stranki. Primer za to je pravnomočno obsojeni pedofilski župnik Franci Frantar, ki bi moral že pred letom dni v zapor, toda zaradi njegove domnevne bolezni (njegov odvetnik zaradi varovanja osebnih podatkov noče javnosti povedati kakšno dolgotrajno bolezen ima Frantar) je še vedno na prostosti. Toda vprašati se moramo ali je pravo absolutna resnica in pravičnost? Thomas Wolsey iz šestnajstega stoletja je dejal: „Pravičnost je treba bolj spoštovati kot pravo, ker je bolj častno početi to, kar je pravično, kot to, kar je zakonito.“

Avtor objave: Damjan Likar

Bivši katoliški duhovnik označil Vatikan za najbolj vplivno mafijsko organizacijo

Damjan Likar — Fri, 26 Feb 2010 16:57:17 +0000

Rafael Rodriguez Guillen, bivši katoliški monsignor in vatikanski zgodovinar je v knjigi Finance Vatikana, ki je izšla leta 2003, precej razgalil obraz te papeške države. Šokantna knjiga, ki razkrije neverjetno korumpirano finančno prakso Vatikana in kako je ta dejansko med najbogatejšimi organizacijami na svetu, ki molze milijarde iz zaslepljenih vernikov po vsem svetu. Papeške finance so bile predmet škandalov in kritik reformistov skozi stoletja. Vatikan in njene finance še zmeraj dominirajo številne medije, mednarodne korporacije in banke, njeni kardinali, nadškofi, škofi, generali legij verskih redov in tudi duhovniki ter nune pa z zlorabo krščanstva živijo v neverjetnem razkošju in varajo polovico človeštva.

Objavljam nekaj zanimivih odlomkov:

»Če pogledate na bančni račun, posestva, luksuzna potovanja in razkošni življenjski stil teh nesramno bogatih politikov s trgovsko žilico in dvoličnostjo, ki trdijo, da predstavljajo Kristusovo cerkev na zemlji, toda v resnici delujejo proti Kristusu, kajti svojo čredo so zapeljali s sholastično filozofijo, boste ugotovili, da so nam oprali možgane, da so nam njihove laži predstavili kot resnico in nas prepričali, da je črno v bistvu belo.

Bil sem zaslepljen, misleč, da služim Kristusu. Toda odkril sem, da je to velika laž in da sem služil najbolj satanski, diktatorski politični državi na tem planetu.

Popolnoma sem prepričan, da če Vatikan in katoliška cerkev ter njihove zveze z diktatorskimi, katoliškimi vladami ne bi obstajale, bi človeštvo danes živelo v veliko večjem duhovnem in ekonomskem napredku.

Ko smo skušali izvedeti resnico o financah Vatikana, so nam z vso predrznostjo in posmehom odgovorili, da ima na to vprašanje ustrezen odgovor samo božji sveti duh in da je papež edini pristni bankir Boga.

Ko sem bil misijonar pri indijancih v Panami, sem želel izvedeti kam Vatikan preusmerja milijone dolarjev, ki jih prejme od organizacije Domund (Svetovni dan za propagando vere). Mislil sem, da bodo s tem denarjem pomagali mojim revnim indijancem, toda moje prošnje za pomoč so ostale neuslišane.

V svojih zgodovinskih arhivih glede vatikanskih financ, ki sem jih pridobil od prestižne angleške revije »The economist«, piše, da je Vatikan leta 1965 investiral za 3900 milijonov dolarjev delnic v podjetja kot so Casino de Montecarlo, Berretta de armaments, Rothschild Bank…

Podjetje Berretta de armaments izdeluje orožje in jaz sem bil v španski državljanski vojni priča, kako je Vatikan to orožje in denar poslal generalu Francu, da je uničil špansko demokracijo in vsilil državi fašistično diktaturo.

Noben diktatorski režim ni dovolil ljudem vpogleda v njihove finance, enako je tudi pri Vatikanu.

Vatikan in katoliška cerkev sta v imenu krščanstva postali najbolj vplivna mafija na tem planetu.

Vatikansko bogastvo se je tako enormno povečalo, da se mnogo vlad sooča z nevarnostjo, da ne bi vatikanski škofje prevzeli oblast nad ozemlji drugih narodov.

Katoličani, odprite oči! Prebudite se iz zasanjenosti v realnost! Nikoli ne bom prenehal s pisanjem o korupciji in financah katoliške cerkve in navajanjem dokazov, ki potrjujejo zakaj ta cerkev ne more biti Kristusova cerkev.

Katoliška cerkev še vedno drži milijone vernikov v snu s pravljico, da so duhovniki in cerkev revni in da zato še vedno od njih potrebujejo darove za svoje preživetje.

Ne morem dovolj poudariti, da je vatikanski biznis po celem svetu glavni razlog za materialno in duhovno krizo, v katero je zapadlo človeštvo.

Katoliška cerkev ni nič boljša kot satanska pošast.

Je to krščanstvo ali trgovina? Na tem planetu ne more biti bolje organizirane poslovne ali finančne institucije kot je Vatikan.

Katoliško cerkev je vedno zanimalo samo moč in denar.

Vatikanu je v vsej svoji zgodovini ogromno denarja prineslo razglašanje svetnikov in njihovo čaščenje. Če pogledamo v koledar svetnikov v vsaki državi, lahko ugotovimo kako nesramno je Vatikan preslepil svoje vernike. Večina od tisočih teh svetnikov sploh nikoli ni obstajala, in njihove podlage za beatifikacijo niso nič drugega kot večletni teater v izvedbi katoliške cerkve.«

Avtor objave: Damjan Likar