Ujet.si » Niko Gorjup

Po cerkvenem nauku homoseksualci nimajo pravice do življenja

Niko Gorjup — Sat, 18 Sep 2010 11:37:43 +0000

Na strani Dnevnik.si so objavili novico iz Italije, kjer je magazin Panorama objavil zgodbo s fotografijami duhovnikov, ki so zahajali v gej klub, kjer so si privoščili občasni seks z neznanimi moškimi. Katoliška cerkev je po objavi zgodbe odgovorila s pozivom, naj se homoseksualni duhovniki, ki živijo dvojno življenje, razkrijejo in naj odstopijo iz duhovništva.

Da je homoseksualnost med duhovniki, tudi v Vatikanu, bolj razširjena kot mislimo, opisuje Joe Rigert v knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, citiram: »V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sam spoznal, da je homoseksualnost tam vsakdanji pojav – od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov. Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst, se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 ‘vabil’ različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve ‘fantov na klic’, ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.

Najbolj nenavaden je bil pogovor z Vladimirjem Luxurio, kar je umetniško ime Vladimirja Guadagne, dvospolnega plesalca in lastnika disko kluba, ki napada vatikansko sprenevedanje in hinavščino v zvezi s homoseksualnostjo (leta 2006 je bil izvoljen v italijanski parlament). Luxuria mi je pripovedoval o duhovnikih, ki vodijo ‘fante na klic’ v svoja stanovanja, o duhovniku, ki so ga na našli na ulici preoblečenega v ženska oblačila, o dobro znanem monsinjorju, ki je homoseksualec. In kako ve, da je ta človek homoseksualec? Geji imajo za to šesti čut, je odgovoril. Luxuria je pripovedoval o svojih prizadevanjih za organizacijo svetovnega gejevskega ‘Dneva ponosa’, ki bi sovpadal s cerkvenim jubilejnim letom 2000. V okviru te akcije je nameraval razgaliti homoseksualce iz Vatikana, vendar si je pozneje premislil, ker je, kot je rekel, dobil grozilno pismo, v katerem so ga neznanci spraševali ali želi biti v grobu oblečen kot moški ali kot ženska. ‘Hinavščine je ogromno,’ je rekel.«

V knjigi opisuje tudi zgodbo gejevskega bivšega monsinjorja Michaela Cashmana, ki je moral zatajevati svojo homoseksualnost in je zato svoje spolne potrebe tešil pri materi in njenih dveh otrocih, in to ne le enkrat ali dvakrat, temveč skozi obdobje nekaj let. Ko je odstopil s položaja, je cerkev obtoževal, da ga je s svojo ‘nesmiselno okrutno vojno proti gejem in lezbijkam’ potisnila v samozanikanje in samoobtoževanje – in celo na rob samomora. Rekel je, da ni sposoben živeti po cerkvenih načelih spolnosti, zaradi katerih se je že od pubertete dalje prisiljen pretvarjati in lagati.

In kakšen je sicer uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih? V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je čista božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki. Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in še danes seveda.

Avtor objave: Niko Gorjup

Katoliška cerkev ustvarja napačno sliko o Bogu

Niko Gorjup — Thu, 24 Jun 2010 18:00:31 +0000

V Nedeljskem dnevniku so objavili odlomek iz knjige Carle del Ponte, glavne tožilke Mednarodnega sodišča ZN za vojne zločine v Jugoslaviji in Ruandi. V knjigi opisuje kako je od papeža želela izvedeti ali je katoliška cerkev pomagala ubežniku Anteju Gotovini, ki je bil obtožen vojnih hudodelstev. Njen švicarski pomočnik, ki je bil z njo v Vatikanu, je dejal, da bo zaradi tega izobčena.

Kaj sploh pomeni izobčenje? V oddaji Katerega preroka vaši očetje niso preganjali so gostje govorili o tej temi. Citiram: »Beseda anatema oz. izobčenje izhaja iz jezikovne rabe cerkvenih koncilskih sklepov, s katerimi so obsodili tiste verske nauke, ki cerkvi niso bili po volji. V latinskem prvotnem besedilu so za obsodbo vedno uporabljali formulo “anatema sit”. “Anatema” izhaja iz grščine in pomeni prekletstvo, preklet. “Sit” prihaja iz latinščine in pomeni “tako naj bo”. Formula se torej glasi: »Kdor verjame v to« – kar je bilo pravkar obsojeno – »naj bo preklet.« V sedanjem nemškem prevodu koncilskih sklepov se v zbranem delu Neuner-Roosa uporablja prijaznejša jezikovna raba. Ne izgovarja se več formula »ta naj bo preklet«, ampak piše »tega naj se izključi.«Vsebinsko pa se ni niti malo spremenilo, kajti kogar cerkev izključi, to je ekskomunicira, po cerkvenem nauku ne bo zveličan. Ne sme več prejemati t. i. zakramentov, ki jih cerkev ponuja kot sredstvo za zveličanje. Živi v težkem grehu. In če v tem stanju umre, je večno preklet. Tudi beseda »izključen« je torej anatema, ki pomeni isto kot večno prekletstvo. Pridružite se nam v razmišljanju, kaj sploh pomeni »večno« v tem kontekstu. Večne bolečine, večno trpljenje, brez kakršnega koli upanja, da se bo kdaj končalo. Poglejmo si na primer bolečine in trpljenje obolelih za rakom. Kako bi bilo, če bi se te bolečine kar nadaljevale – brez pomoči v obliki zdravil. Človeka prime, da bi naredil samomor, da bi ušel bolečinam. Toda duši to ni mogoče. Naprej mora trpeti, kar lahko želi samo hudič, ki hoče dušo uničiti in razkrojiti na ta način, da večno trpi. Kajti Satan je hotel in hoče razkroj vseh oblik, ki jih je ustvaril Bog. To je bila prva misel padca. Temu satanskemu cilju služi predstava o večnem peklu, s katerim cerkev grozi ljudem s pomočjo nauka o večnem prekletstvu. Noben človeški oče si ne bi kaj takega želel za svoje otroke. In Bogu, ki je ljubezen, podtikajo nekaj takega. To je katoliško ali luteransko. Z Bogom in z Jezusom, Kristusom, pa to nima čisto nič opraviti. On je prinesel sporočilo o našem ljubečem Očetu, o ljubečem Očetu, ki nikogar ne prekolne, ki hoče vse Svoje otroke, vse duše in ljudi popeljati nazaj v večno domovino. V naukih Jezusa iz Nazareta ni govora o večnem prekletstvu. Potemtakem se tako imenovane cerkve ne bi smele imenovati kristjanske. Nepravično je, da to, kar tukaj učijo, podtikajo Jezusu, Kristusu. Nepravično je tudi do Boga, kajti tako ustvarjajo napačno sliko o Bogu in sicer, da se jezi in svoje otroke za večno prekolne in tako del svojega stvarstva za večno pošlje v pekel. To je absurdno.« V knjigi Sam v partnerstvu in zakonu? Sam na starost? Življenje v enosti! Nisi sam – Bog je s tabo piše: »Ni greha, ki bi bil večji kot je Božja ljubezen. Božja ljubezen je neizčrpna. Zato tudi nikjer ni kraja, kjer bi duše večno trpele, torej ni večnega prekletstva. Če bi obstajal kraj v neskončnosti, kjer bi duše morale v ognju krivde večno trpeti, potem bi bil greh, torej krivda – ne glede na to, katere stopnje je – večji in silnejši od Božje ljubezni.«

Avtor objave: Niko Gorjup

Pedofilski duhovnik je otrokom meril penise, pod pretvezo, da preverja ali normalno odraščajo

Niko Gorjup — Tue, 18 May 2010 00:49:10 +0000

Po vsem svetu na dan prihajajo številni pedofilski škandali, ki so jih povzročili katoliški kleriki. Nekateri skrunitelji otrok svoja dejanja priznajo, drugi pa iščejo izgovore za svoje nezakonito početje. Pisatelj Joe Rigert je v knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, opisal nekaj neverjetnih izgovorov cerkvenih pedofilov, citiram: »O’Connell se je fantom, kakršen je bil Cosby, ponujal kot psihoterapevt, ki jim bo pomagal pri urejanju njihovih spolnih čustev, Dixonu pa tudi pri premagovanju težav, ki jih je imel zaradi spolnega nasilja drugih duhovnikov. Namesto tega jih je tudi sam več kot dve desetletji spolno izkoriščal in jim povzročil resne čustvene motnje. Dokončno ga je ustavil šele Dixon, ko je po razkritjih o množičnih spolnih zlorabah v bostonski škofiji začutil, da mora tudi sam s svojo skrivnostjo v javnost. (…) O’Connell je trdil, da je fantu poskušal zgolj s terapevtsko metodo pomagati, da bi se sprijaznil s svojim telesom. Pomagati? Nag, z njim v postelji?

No, tako je trdil in v to je verjela njegovadružina. Ali pa so se vsaj pretvarjali, da verjamejo. Konec koncev je škof trdil, da nista imela spolnega odnosa, za vse drugo pa se takrat ni zdelo, da bi bilo spolna zloraba. (…) Nekateri od mladeničev, vključno s tremi, ki so bili ob prvih zlorabah še mladoletni, so bili bodisi homoseksualci ali pa so bili v dvomih glede svoje spolne usmerjenosti. Pripovedovali so o masturbiranju, o tem, kako se je O’Connell gol tiščal k njim v postelji, o poskusih oralnih odnosov in drugih spolnih stikov. Vsaj v enem primeru je to trajalo več kot dvajset let. Škof je trdil, da je šlo za terapijo. (…) Semenišče svetega Petra, kjer so se šolali Fortune in drugi bodoči duhovniki iz škofije Ferns, je bilo pravo leglo bodočih posiljevalcev, saj je preiskava razkrila zelo živahno spolno življenje med študenti in njihovimi učitelji. Eden od nekdanjih učencev je šolo opisal kot pravo ‘akademijo razvrata’. Kar deset duhovnikov, ki so se na svetem Petru izšolali v kratkem obdobju petih let, je bilo pozneje obtoženih spolne zlorabe otrok, to pa je skoraj polovica vseh spolno nasilnih duhovnikov, ki jih je odkrila preiskava. Med njihovimi učitelji je bil najbolj nasilen oče Donal Collins, predavatelj in nato tudi predstojnik šole, ki je fante nadlegoval in zlorabljal polnih 20 let, preden je moral odgovarjati za posilstva in oditi v zapor.

Ena od najbolj čudaških oblik njegove pokvarjenosti je bila navada, da je ponoči prihajal v spalnice in fantom pod pretvezo, da preverja ali normalno odraščajo, meril penise. Če so bili tudi drugi učitelji podobni Collinsu, potem se ne smemo čuditi, da so učenci zrasli v posiljevalce, kakršen je bil Fortune – pa tudi temu ne, da so jih cerkvene oblasti tako dolgo puščale pri miru. Pravzaprav je preiskava odkrila, da je bil Fortune posvečen v duhovnika kljub očitnim dokazom, da je že na semenišču tudi sam zlorabljal mlajše fante. (…)Tako kot Goodrich tudi O’Grady ni bil videti pošast, toda njegova dejanja kažejo, da je bil najmanj zelo bolan in sprevržen človek. Opravičeval se je, da je nekatere otroke nadlegoval zato, ker se mu je zdelo, da se z njim spogledujejo, ali pa da ga celo vabijo k spolnim odnosom. Majhni otroci naj bi se spogledovali? No, je razlagal, denimo ko se je fant ob prihodu iz bazena otiral, potem pa odvrgel brisačo in kazal svoje genitalije. Nekateri pedofili so sami pri sebi prepričani, da otroci v resnici uživajo v spolnih odnosih z njimi. Eden od O’Gradyjevih odvetnikov ga je zagovarjal, da je spolno nedozorel – kar je bilo zelo očitno. Toda ali je bil res tako zelo nedozorel, da je lahko verjel, da so otroci sami krivi za njegove zlorabe? Ali pa je bil le podoben politikom, ki verjamejo, da laž postane resnica, če jo dovolj dolgo ponavljamo? Tega ne moremo vedeti.«

Avtor objave: Niko Gorjup

Je na odločitev Blaira za vojno v Iraku vplivala Biblija?

Niko Gorjup — Tue, 18 May 2010 00:38:11 +0000

Tony Blair je odločitev, da se pridruži ameriškim silam v Iraku, videl kot “božjo bitko”, je medijem zaupal tesni sodelavec nekdanjega britanskega premierja. Blair, ki je pred časom prestopil v katoliško vero, je bil prepričan, da je “boj proti zlu” božja želja. Vir: Dnevnik.si

Na odločitve Blaira je očitno vplival katoliški nauk, ki temelji na Bibliji. Ta vsekakor vsebuje nekatera zelo etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale in nasilja. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu ter vojni. Vse to cerkev uči oz. prakticira že na stoletja. Spomnimo se samo krvave cerkvene zgodovine. Zato je ta ideologija postala del družbene zavesti in podzavesti mnogih, ki jih je cerkev indoktrinirala s svojim naukom. Ker je Biblija v celoti, torej tudi s krvavimi deli, še vedno del uradnega krščanskega nauka, nasilna indoktrinacija družbe teče dalje. Tudi pred leti umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989 leta, v opravičilo za genocid nad narodnostnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal: “Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja … Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.”

Koliko ljudi je v zgodovini človeštva umrlo in še danes umira zato, ker nekateri verjamejo, da je morjenje Božja volja in da je avtor zločinskih citatov iz Svetega pisma, ki pozivajo ljudi k ubijanju, Bog? In zakaj resnični Bog ljubezni ne poseže v dogajanje na tem svetu in uniči zlo? Zelo logičen odgovor najdemo v knjigi Sam v partnerstvu in zakonu? Sam na starost? Življenje v enosti! Nisi sam – Bog je s tabo, izdajatelj Univerzalno življenje, citiram:

„Mnogo ljudi je mnenja, da bi se moral Bog, Večni, ljudem pokazati, ali vsaj poseči v ta svet in uničiti zlo. Toda če bi Bog uničil zlo, bi bil bojeviti Bog in ne povezujoča ljubezen. In če bi Bog posegel v dogajanja z uničenjem – kaj bi se zgodilo z večino ljudi? Vprašajmo se: Kdo ni sokriv za kaos, za grozote na svetu, vsaj s svojimi negativnimi miselnimi akcijami? Kdo lahko reče o sebi, da spada izključno med dobre, ki bi jih On, Bog, lahko potegnil na Svojo stran – ko pa smo vendar stoletja, namesto da bi si prizadevali za popolnost, sledili sugestivno delujoči »tezi«: »Ljudje smo pač grešniki«? Kje bi bila večina ljudi, če bi Bog premagal in uničil zlo? Kje bi bil ti, ljubi bralec, na Božji desni ali levi strani?

Kdo je napravil svet takšen, kot je danes? Je bil to Bog, Večni, ali so bili ljudje? Ali ni vsak človek soudeležen pri usodnem in brezupnem stanju sveta? Vse prehitro imamo na jeziku opravičilo, da nobenemu človeku ne storimo nič žalega; menimo, da vsakemu človeku puščamo svobodo, da dela, kar hoče. Če bi bilo res tako, potem bi morale biti tudi naše misli v glavnem v redu. Kako pa je videti v naših mislih? Kako se obnašamo v vsakdanjiku? Kako pogosto na ta ali oni način, odkrito ali prikrito, krenemo v boj proti soljudem? Bog niti ne zaustavlja obtoka samouničenja na tem svetu, niti ne posega v naše nasprotno obnašanje. Bog, Večni, nas svari, naj sprevidimo in se spreobrnemo. Ali bo človek uničil samega sebe in svet, ki ga je ustvaril, ali se bo spreobrnil in se posvetil življenju, ki je Bog, o tem odloča sam.“

Avtor objave: Niko Gorjup

Domobranski citat: »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.«

Niko Gorjup — Tue, 18 May 2010 00:08:48 +0000

V Delovi Sobotni prilogi (10.10. 2009) je dr. Tine Hribar objavil članek Ubijalska ideja komunizma in Katoliška akcija. Na članek se je naslednji teden odzval dr. Ivo Kerže, ki v pismu brani delovanje katoliške cerkve pred in med drugo svetovno vojno, citiram: »Ni mi torej jasno, kako mi lahko očitate zagovarjanje nekakšne nove ubijalske ideologije, ko pa mi gre le za to, da razčistimo s to našo predvojno in medvojno pacifistično naivnostjo, ki je toliko stala slovensko Cerkev in slovensko demokracijo.«

Na vprašanje ali je bila katoliška cerkev pred in med drugo svetovno vojno res naivno pacifistična, lahko najdemo odgovor v mnogih knjigah, med drugim tudi v knjigi Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V knjigi je zbranih ogromno dokazov, podprtih s številnimi fotografijami, uradnimi dokumenti in pismi o sodelovanju škofa Rožmana in dela slovenske duhovščine z fašistično in nacistično oblastjo. Veliko je tudi objavljenih pisem tedanjih duhovnikov, ki so skušali prepričati škofa naj takoj konča s kolaboracijo, ker s tem dela veliko sramoto za cerkev. To knjigo toplo priporočam v branje vsem ljudem, zlasti pa mladim, da si bodo lažje ustvarili svoje mnenje o tem obdobju. V knjigi je zlasti veliko, povsem jasnih, obremenilnih dokazov o kolaboraciji škofa Rožmana in tudi zgodb ljudi, ki so na lastni koži doživeli okrutnost tega gospoda. Objavljam odlomek odprtega pisma Cirila Berglesa v Borcu ljubljanskemu škofu g. Leniču, ki je prav tako v medijih hvalil Rožmana: »Pravite, kako »dobročuten« je bil, pravi dušni pastir, ki ni hotel nič drugega kot samo pomagati ljudem, svojemu narodu. Rad bi vam povedal o septembrski nedelji leta gospodovega 1943. Na nedeljo 5. septembra je bila birma v Šmarju na Dolenjskem in jaz sem bil eden od birmancev. Zakrament je podeljeval škof Rožman. Pravite, da je bil škof Rožman velik pridigar. Z govorjeno besedo je osvajal poslušalce. Lahko je pomirjal, dajal upanje, lahko pa je prisotne in odsotne tudi obsodil, zaznamoval. Tako je bilo tudi to nedeljo. Govoril je o »rdečih volkovih«, ki so naselili naše gozdove in trgajo »nedolžne ovce«. Obračal se je na matere, ki so pustile svojim sinovom, da so se pridružili tem volkovom. Grozil jim je s kaznijo na tem in onem svetu, če ne bodo pregovorile svojih otrok, da se vrnejo in pridružijo tistim, ki se bore »za vero in domovino«. Nazadnje se je obrnil na nas, mlade birmance. Da bo birma posvečenje v Kristusove vojščake, je dejal. Da bomo šli v znamenju križa in Kristusa nad te volkove. Tisti dan se je začela mora, ki traja še danes. Moji trije bratje so bili v partizanih. Bili so torej trije »rdeči volkovi«, ki bi jih bilo treba »spreobrniti« ali likvidirati. Naša družina je bila zelo verna. Videl sem mater, kako potrta je bila po teh besedah »blagega« škofa. Še tisti mesec so vsi trije moji bratje padli.«

Nekateri duhovniki so bili še bolj bojeviti od svojega nadrejenega škofa. Peter Križaj, oboroženi duhovnik, kurat bizoviških in urhovskih morilcev je »v obrambo vere in Boga« storil veliko grdobij in zločinov. V knjigi je opisano tudi kako se je obnašal med mašo v nedeljo 22. novembra 1942, citiram: »Na oltar je, kot običajno, na eno stran obredne knjige položil bombo, na drugo pištolo. Ko je odhajal s prižnice, je s seboj vzel pištolo in jo položil kraj sebe na rob prižnice. Med pridigo je tolkel po nji, jo jemal v roke in grozil vsem, »ki so proti veri in bogu«. To je storil večkrat. Na procesu proti njemu, oktobra 1945 je izjavil: »Delal sem samo to, kar sta mi ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež.«

V knjigi je avtor pogosto citiral domobrance in škofa Rožmana, ki so na vsakem koraku zlorabljali vero in Kristusovo ime za hujskanje proti partizanom. V knjigi piše: »Eden od najbolj zloglasnih citatov, ki so ga napisali Rožmanovi domobranci, je bil objavljen v glasilu Mi mladi borci. Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Kakšna neverjetna zloraba imena največjega preroka vseh časov, ki se je na vsakem koraku zavzemal za mir, in tudi pete Božje zapovedi: Ne ubijaj.

Zaključujem z mislijo avtorja knjige: »Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev, vojnih zločincev in takih, ki so stopili na stran nacifašističnih okupatorjev…«

Avtor objave: Niko Gorjup

Bivši katoliški monsignor: Vatikan je glavni razlog za materialno in duhovno krizo človeštva

Niko Gorjup — Mon, 03 May 2010 18:18:41 +0000

V velikonočni poslanici je ljubljanski nadškof Anton Stres dejal, da čas, v katerem živimo, marsikoga navdaja s skrbjo, negotovostjo in dvomom. Ne samo, da so se življenjske razmere poslabšale, mnogi se tudi sprašujejo, kaj je sploh še res in prav ter kaj ni, je dejal. Prav tako se zaradi številnih nasprotnih primerov, o katerih poročajo od vsepovsod, sprašujejo tudi, ali je še vredno pristajati na tradicionalne krščanske in občečloveške vrednote, kot so poštenje, pravičnost, zvestoba, družinsko življenje, resnicoljubnost, solidarnost, nesebičnost in dejavna ljubezen.

Ali najvišji predstavniki katoliške cerkve in Vatikana živijo krščanske vrednote, da lahko drugim pridigajo o njih? Rafael Rodriguez Guillen, bivši katoliški monsignor in vatikanski zgodovinar, je pol stoletja zelo podrobno od znotraj spoznal delovanje katoliške cerkve in Vatikana, in na podlagi svojih izkušenj in opažanj napisal vrsto kritičnih knjig o tej instituciji, ki po njegovem deluje proti krščanskim vrednotam. Citiram nekaj odlomkov iz knjige Finance Vatikana:

Ne morem dovolj poudariti, da je vatikanski posel po celem svetu glavni razlog za materialno in duhovno krizo, v katero je padlo človeštvo.

Če pogledate na bančni račun, posestva, luksuzna potovanja in razkošni življenjski stil teh nesramno bogatih politikov s trgovsko žilico in dvoličnostjo, ki trdijo, da predstavljajo Kristusovo cerkev na zemlji, toda v resnici delujejo proti Kristusu, kajti svojo čredo so zapeljali s sholastično filozofijo, boste ugotovili, da so nam oprali možgane, da so nam njihove laži predstavili kot resnico in nas prepričali, da je črno v bistvu belo.

Popolnoma sem prepričan, da če Vatikan in katoliška cerkev ter njihove zveze z diktatorskimi, katoliškimi vladami ne bi obstajale, bi človeštvo danes živelo v veliko večjem duhovnem in ekonomskem napredku.

Ko smo skušali izvedeti resnico o financah Vatikana, so nam z vso predrznostjo in posmehom odgovorili, da ima na to vprašanje ustrezen odgovor samo božji sveti duh in da je papež edini pristni bankir Boga.

Ko sem bil misijonar pri indijancih v Panami, sem želel izvedeti kam Vatikan preusmerja milijone dolarjev, ki jih prejme od organizacije Domund (Svetovni dan za propagando vere). Mislil sem, da bodo s tem denarjem pomagali mojim revnim indijancem, toda moje prošnje za pomoč so ostale neuslišane.

V svojih zgodovinskih arhivih glede vatikanskih financ, ki sem jih pridobil od prestižne angleške revije »The economist«, piše, da je Vatikan leta 1965 investiral za 3900 milijonov dolarjev delnic v podjetja kot so Casino de Montecarlo, Berretta de armaments, Rothschild Bank…

Podjetje Berretta de armaments izdeluje orožje in jaz sem bil v španski državljanski vojni priča, kako je Vatikan to orožje in denar poslal generalu Francu, da je uničil špansko demokracijo in vsilil državi fašistično diktaturo.

Noben diktatorski režim ni dovolil ljudem vpogleda v njihove finance, enako je tudi pri Vatikanu.

Vatikan in katoliška cerkev sta v imenu krščanstva postali najbolj vplivna mafija na tem planetu.

Bil sem zaslepljen, misleč, da služim Kristusu. Toda odkril sem, da je to velika laž in da sem služil najbolj satanski, diktatorski politični državi na tem planetu.

Vatikansko bogastvo se je tako enormno povečalo, da se mnogo vlad sooča z nevarnostjo, da ne bi vatikanski škofje prevzeli oblast nad ozemlji drugih narodov.

Katoličani, odprite oči! Prebudite se iz zasanjenosti v realnost! Nikoli ne bom prenehal s pisanjem o korupciji in financah katoliške cerkve in navajanjem dokazov, ki potrjujejo zakaj ta cerkev ne more biti Kristusova cerkev.

Katoliška cerkev še vedno drži milijone vernikov v snu s pravljico, da so duhovniki in cerkev revni in da zato še vedno od njih potrebujejo darove za svoje preživetje.

Katoliška cerkev ni nič boljša kot satanska pošast.

Je to krščanstvo ali trgovina? Na tem planetu ne more biti bolje organizirane poslovne ali finančne institucije kot je Vatikan.

Katoliško cerkev je vedno zanimalo samo moč in denar.

Vatikanu je v vsej svoji zgodovini ogromno denarja prineslo razglašanje svetnikov in njihovo čaščenje. Če pogledamo v koledar svetnikov v vsaki državi, lahko ugotovimo kako nesramno je Vatikan preslepil svoje vernike. Večina od tisočih teh svetnikov sploh nikoli ni obstajala, in njihove podlage za beatifikacijo niso nič drugega kot večletni teater v izvedbi katoliške cerkve.

Avtor objave: Niko Gorjup

Domnevna prikazovanja Marije nimajo nič opraviti z Bogom

Niko Gorjup — Tue, 20 Apr 2010 18:32:13 +0000

Na strani 24ur.com lahko preberemo, da so v Vatikanu oblikovali posebno komisijo, ki bo preiskala domnevna prikazovanja Marije v romarskem središču Međugorje v BiH.

Zelo kritičen do prikazovanj Marije kjerkoli na svetu, je Rafael Rodriguez Guillen, bivši katoliški monsignor in vatikanski zgodovinar, ki je v svoji knjigi Antikrist v Vatikanu, zapisal, citiram: »Ena od velikih zmag satana je njegovo prikazovanje v obliki deviške Marije. Čeprav naj bi častili samo Boga, milijone vernih katolikov, ki častijo devico Marijo, obiskujejo svetišča in se plazijo po kolenih pred njeno podobo.«

Gre za šokantno knjigo, ki razkrije vatikanski katolicizem kot sleparja in sovražnika Kristusa oz. antikristusa. Avtor je identificiral to institucijo po dolgoletni študiji krščanstva in njegovega lažnega homologa katolicizma. Začel je ločevati razlike med krščanstvom, katolicizmom in protestantizmom ter raziskoval svetopisemske deviacije, teologije, filozofije in zgodovine, ki ločujejo vse te cerkve. Šele ko je zaznal goljufije in laži, ki jih je moč najti v katolicizmu in njenih ločenih hčerah protestantizma, je prišel do šokantnega zaključka, ki ga predstavi v tej knjigi. Spoznal je, da so vsa ta gibanja s svojimi katekizmi, enciklikami, dogmami in kanoni izkrivila Kristusov resnični nauk. Toda hkrati pa so si prilastili avtoriteto Kristusa, ki jo sedaj poosebljajo papež in voditelji drugih cerkva. Tako vzroki in ustanovitelji katolicizma ne morejo biti nič drugega kot sovražniki Kristusa.

Še nekaj citatov avtorja iz te knjige: »Prišel sem do zaključka, da so mi v katoliški cerkvi prali možgane in potreboval sem kar petdeset let, da sem to uvidel. Satan, antikrist, in njegov namestnik, papež v Vatikanu, sta posejala satansko doktrino in spremenila sporočilo odrešenja, zaradi česar je bilo mnogo duš zavedenih. Resnični namen Vatikana ni širjenje krščanskih vrednot, pač pa so njegove ambicije bogastvo, politična prevlada na vseh družbenih področjih. Projekt svetovni katolicizem, ki ga je hotel antikrist ustvariti s pomočjo katoliških diktatorjev, kot so Hitler, Mussolini, Franco in demokratov, je spodletel. Izvajanje satanskih kultov lahko vodi do hudih odvisnosti, kar potrjuje tudi dr. Unger: »Ljudje, ki izvajajo kulte, so pogosto nemoralni.« V moji knjigi o seksualnih zlorabah klerikov, sem omenil to degeneracijo. Neskončen seznam seksualnih deviacij, sadomazohizem, posurovelost, nekrofilija in še hujše stvari so značilne v krogih ljudi, ki se ukvarjajo z okultizmom.«

Avtor objave: Niko Gorjup

Moralna pravila jezuitov, ki so vodila do zločinov

Niko Gorjup — Fri, 26 Feb 2010 16:53:25 +0000

Na strani dnevnik.si poročajo, da dve katoliški šoli v Nemčiji zbirata dokaze proti jezuitskima duhovnikoma, ki naj bi v 70. letih prejšnjega stoletja spolno zlorabljala dečke, vendar proti njima nikoli ni bil uveden kazenski pregon zaradi zastaranja. Dogodek je v Nemčiji oživil kritike na račun vodstva katoliške cerkve, ker je prikrivalo spolne zlorabe otrok, namesto da bi jih prijavilo policiji.

V knjigi Jezuiti, avtor Edmond Paris opisuje nekatera moralna pravila jezuitov, ki so popolno nasprotje od nauka Jezusa iz Nazareta. Citiram: »Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.” Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil.«

Avtor objave: Niko Gorjup

Del katoliške cerkve se je uprl škofu Rožmanu

Niko Gorjup — Fri, 19 Feb 2010 11:47:54 +0000

Ljubljanski nadškof Uran je ob petdesetletnici smrti nadškofa Rožmana daroval mašo in ob tem dejal: »Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo podobo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos 10. aprila odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi.«

Spodaj citiram zelo zanimive odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V knjigi je zbranih ogromno nespornih dokazov, podprtih s številnimi fotografijami, uradnimi dokumenti in pismi o sodelovanju škofa Rožmana in dela slovenske duhovščine z fašistično in nacistično oblastjo. Veliko je tudi objavljenih pisem tedanjih duhovnikov, ki so skušali prepričati škofa naj takoj konča s kolaboracijo, ker s tem dela veliko sramoto za cerkev.

Duhovnik in pisatelj Finžgar pravi, da je kolaboracija velik črni madež

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Škof je odstranil duhovnika Mikuža, ker je želel voditi maše za partizane

Zaradi suspenza dr. Metoda Mikuža, ki je škof Rožman storil 10. junija 1943, so se katoličani iz Sv. Petra ceste – zdaj Trubarjeve – ogorčeno pritožili 5. avgusta 1943 z zahtevo, da škof suspenz prekliče. Poziv: »Katoličani iz sv. Petra ceste v Ljubljani smo z začudenjem in ogorčenjem sprejeli vest, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman prepovedal duhovniku Mikužu opravljanje verskih obredov med narodno osvobodilnimi partizanskimi odredi. Osvobodilna fronta je s sprejemom katoliškega duhovnika v svoje vrste jasno izpričala načelo popolne verske svobode ter s tem dokazala, da se ne vmešava v verske zadeve Katoliške cerkve…«

Izidor Cankar svari Rožmana naj preneha s kolaboracijo

Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat Dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci – a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?…« S tem se je dr. Cankar že med vojno odločil za kriterij, da bo škof Rožman največji krivec za pobite domobrance. Tako kot npr. dr. Trstenjak ali dr. Grmič po vojni. Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, ki je posebno prek radia London do nedavnega razvijal propagando proti komunistom in partizanom, je ob dr. Cankarju in Snoju tudi spoznal zgrešenost domobranstva.

Mariborski škof se je uprl kolaboraciji

Akademik dr. Anton Trstenjak: »Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširjali v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem« Lahko greste!« Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec. To pa se je zlahko zgodilo, saj poznam ljudi, ki so bili postavljeni pred izbiro, ali jih Nemci mobilizirajo v svojo vojsko ali pa gredo k domobrancem, eno ali drugo je bilo hudo.

Jezuit Cerar: »Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!«

Jezuit Cerar je napisal knjigo z naslovom »Partizan nekoliko drugače«. Zakaj? Po maturi je šel v partizane. Pozneje je postal jezuit in duhovnik in zdaj je napisal spomine. Njegovi jezuitski sobratje zdaj berejo to knjigo in jim ne ugaja preveč. V njej je zapisana tudi misel, ki je edina pravilna, pa je nihče ne navaja: »Domobranci so s svojim bojem, v katerem naj bi se borili za Kristusa, grešili zoper evangelij.« Lahko pogledate zgodovino – jaz jo dobro poznam« Nobena križarska vojna, noben papeški pohod zoper sovražnike vere ni bil uspešen. Bog ne da blagoslova »krščanskemu« orožju, ker to ni po božji volji. Mi smo poklicani, da se bojujemo z duhovnim orožjem, z močno vero, ki se naslanja na milost.

Škof Grmič obsoja kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno

»…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«

Avtor objave: Niko Gorjup

Škofa Rožmana je mučila vest zaradi kolaboracije

Niko Gorjup — Fri, 19 Feb 2010 11:42:29 +0000

Na strani Tvslo.si je nadškof dr. Anton Stres izjavil, da je bil škof Rožman velik človek in da ima javnost verjetno sprevžreno podobo o škofu Rožmanu. Po njegovih besedah Rožman ni imel nobenih iluzij glede tega, kaj je dobro za slovenski narod, v kočljivi situaciji je skušal narediti najboljše, zato o kriminalnem početju vsekakor ne more biti nobenega govora.

V knjigi Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan, piše, da je škofa Rožmana mučila vest zaradi kolabarocije s fašisti in nacisti in borbo proti partizanom, med katerimi so bili mnogi katoličani, kot v intervjuju ugotavlja tudi nadškof Stres. Citiram: „Škofa Rožmana je po vojni očitno težila preteklost, vest ga je preganjala neprestano. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce. Obiskal je Fatimo. Ohranjeni so citati škofa Rožmana iz obiska v Fatimi: »Tistega dne zjutraj sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, da kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo…« Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Škofa Rožmana je torej vendarle mučila vest za vse, kar je storil.« Rožman je tudi priznal, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom, citiram: «Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: »Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.« Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno Zlo bi sicer bilo, ampak manjše. Kakšnih 12. tisoč ljudi bi lahko še živelo.«

Avtor objave: Niko Gorjup