Ujet.si » Slavko Brumen

Tudi vzhodne religije zlorabljajo Jezusovo ime

Slavko Brumen — Wed, 12 Jan 2011 08:21:35 +0000

Ena največjih zgodovinskih laži je, da je Jezus ustanovil katoliško cerkev. Na osnovi tega zavajanja cerkev pridobiva vernike, ki mislijo, da pripadajo Kristusovi cerkvi. Čeprav je cerkveni nauk povsem nasproten s tem, kar je učil Nazarečan, so mnogi ljudje tako zavedeni in indoktrinirani, da Kristusa in cerkev dajejo v isti lonec. Toda Jezusovo ime za pridobivanje ljudi ne zlorabljajo samo t.i. krščanske cerkve, pač pa tudi vzhodne religije. V knjigi Jezus v Indiji, avtor Mišo Tošič v poglavju razumevanje prerokb piše: »Jezus je poznal najprimernejšo metodo za dosego samospoznanja v dobi kali, ki je petje in recitiranje svetih imen Boga. Poudaril je, da je najvišjo čistost mogoče doseči prav z meditiranjem teh imen. Jezus je očitno meditiral o Bogu v njegovi podobi Surjanarajane. Jezus je bil ob prihodu v Džaganath puri zelo mlad in ukaželjen, brahmane v Džaganath puriju pa so bili nadvse primerni za podajanje znanja o Bogu, saj so to znanje živeli. V tem mestu je Jezus prišel v stik z »Božjim imenom«, ki ga je v družbi krajevnih brahman pel z vsem srcem in spoštovanjem. Bramhane so mu razložili, da Vede kot najprimernejši način za dosego samospoznanja in razvijanje ljubezni do Boga v dobi kali svetujejo prav petje Božjih imen.«

Glede na navedbe iz te knjige je potrebno pojasnilo: Duhovno bitje, katero je bilo inkarnirano v Jezusu, je bilo na posebni način povezano z Očetom Stvarnikom vesolja, ki je tudi naš Oče, in na podlagi te povezanosti je imel tudi kot človek Jezus iz Nazareta pogled v čisto resnico. Imel je popolnoma odprto duhovno zavest. Zato ni potreboval nobenega poučevanja o duhovnosti od tedanjih farizejev in t.i. vzhodnih mojstrov. Če lahko to verjamemo, potem ne moremo zgornjih odlomkov sprejeti kot resnico.

Jezus nikoli ni govoril, da za samospoznanje potrebujemo mantrati. Ali ni mantranje, petje „svetih imen boga“ zgolj še ena izmed instant rešitev za naše težave, pri kateri nam ni potrebno spremeniti sebe, podobno kot pri spovedi, ko nam duhovnik odvzame grehe in mi zopet lahko po starem, izkoriščamo, krademo, lažemo, ubijamo potem zopet na spoved in tako naprej. Pa še res verjame kdo v te zavajajoče zgodbice, ki prinašajo mnogim podjetnikom in trgovcem dober zaslužek. Žal ljudje vedno znova nasedamo, ker nam je lažje predati odgovornost za svoje fizično in duševno zdravje nekomu drugemu, kot pa raziskati vzroke za slabo počutje pri sebi in jih odpraviti. Vzroki za naše bolezni se skrivajo v naši duši, lahko bi jih imenovali tudi vsa naša dejanja, ki so v nasprotju z izvlečki zakonov vesolja, desetimi zapovedi in Jezusovemu Govoru na gori. Torej naša naloga je, da vse to nasprotno, ki še obremenjuje našo dušo prepoznamo, očistimo, prosimo za odpuščanje, se pomirimo z bližnjim in vsemi oblikami življenja, povrnemo ali popravimo škodo, če je še možno in se odločimo, da tega ne bomo več počeli. Tako korak za korak očiščujemo svojo dušo, razgrajujemo svoj človeški jaz in dosežemo postopno obnovo od znotraj. Bolj se trudimo živeti v miru z vsem, več duhovne energije iz Božjega vira lahko teče tudi v naše telo. In tako postajamo tudi bolj fizično zdravi. To je tudi edina pot za dosego samospoznanja, ki jo je učil Jezus. Vse ostale, kar se piše v Njegovem imenu, tudi v že omenjeni knjigi, je zloraba Njegovega imena.

Kako pa je z mantranjem, petjem „božjih imen“? Potrebno se je zavedati, da tudi v astralnem svetu (to je svet duš, ki še niso prišla v Božje kraljestvo in želijo vplivati na duše ljudi na Zemlji ter od njih krasti energijo) ni nič zastonj. Če se vežeš na te mojstre iz astralnega sveta, potem vedno plačaš obrestno mero za energijo, ki si jo dobil od njih. V knjigi Nevarnosti, ki izhajajo od vzhodnih »mojstrov«, izdajatelj Verlag das Wort, o tem piše: „Z usmeritvijo na mojstra postane učenec odvisen od njega in je sedaj dobavitelj energije za svojega guruja kot tudi za interesne skupine duš in za podobna energijska polja, ki stojijo za gurujem. Učenec se s ponavljanjem mantre, meditacijo ali ustreznimi telesnimi vajami, tehnikami usmeri na določen oddajnik, od katerega potem tudi sprejema. Ko je tako »priklopljen« na mojstra, ta začne dovajati po telepatski poti energijo v tega človeka, in mu tako vzpodbudi duhovni obtok. Na ta način pridejo za kratek čas vsi duhovni centri zavesti – tudi fizično telo – v povišano nihanje. To je protizakonit poseg v duhovni obtok in skriva v sebi mnoge nevarnosti.“ Tega se številni ljudje, ki izvajajo vzhodne duhovne prakse ne zavedajo. Edino ena energija je tista, za katero lahko rečemo, da jo dobimo nepovratno. To je energija od našega Stvarnika Boga, ki jo lahko prejema vsak človek, ki se trudi živeti v vsakdanjem življenju po desetih zapovedih in Govoru na Gori. Za to nam ni potrebno zapravljati časa s cerkvenimi ceremonijali, prav tako ne cepetati okrog raznih mojstrov in bioenergetikov, ki vsi na račun Boga ali Kristusa dobro zaslužijo. Razmislimo o tem in si sami odgovorimo. Že Jezus iz Nazareta je rekel: »Toda ne dajte se imenovati mojstri, kajti eden je vaš Mojster, vi vsi pa ste bratje.« (Mt 23, 8-9) Jezus je tudi rekel: »Samo preko mene, Kristusa lahko pridete nazaj v Božje kraljestvo, Očetovo hišo!« Če to lahko sprejmemo, se postavi vprašanje kam ti mojstri usmerjajo ljudi?

Avtor objave: Slavko Brumen

Zakaj cerkev in država tako dobro sodelujeta

Slavko Brumen — Tue, 27 Jul 2010 16:49:48 +0000

Čeprav sta po slovenski ustavi država in cerkev ločeni, država vsako leto nameni ogromno denarja za financiranje že tako izjemno bogate cerkve. Mnogi se sprašujejo zakaj država plačuje cerkvi, če pa ima sama več kot dovolj sredstev. V svetovnem merilu je katoliška cerkev težka več tisoč milijard dolarjev, večino tega denarja si je v preteklosti pridobila na nezakonite načine. Moje mnenje je, zakaj država in cerkev tako dobro sodelujeta, ker imata skupni cilj. Ta cilj je obdržati množico v strahu, nevednosti in revščini. Prestrašenim, nevednim in revnim ljudem je najlažje vladati. Poudariti je potrebno, da je takšno vodenje ljudi država kopirala od cerkve, ki je imela stoletja glavno družbeno vlogo in moč in je že od vsega začetka izkoriščala množice. Kako temu cilju sledi cerkev? Tako, da med verniki ustvarja napačno podobo o Bogu in Kristusu in jim na ta način preprečuje, da bi v svoji notranjosti začutili Božjega Duha. S svojo pogansko, zunanjo religijo, polno ritualov, dogem, obredov vodijo čredo ovac stran od Boga. Če bi namreč verniki spoznali, da je Bog prisoten v vsakem človeku, h kateremu se lahko kadarkoli obrnejo, potem bi ugotovili, da ne potrebujejo duhovnikov, ki naj bi bili po cerkvenem nauku božji posredniki. Cerkev je tudi potvorila in prikrila preprost Jezusov nauk, ki vodi vsakega človeka v svobodo. Namesto tega je s strahom o večnem prekletstvu nase priklenila vernike, ki mislijo, da bodo pristali v peklu, če ne bodo poslušni duhovnikom in škofom in če se bodo izpisali iz cerkve. S svojim neizmernim bogastvom, ki ga ne želi deliti, cerkev jasno kaže, da se zavzema za čim večje razlike med bogatimi in revnimi. Revni človek ne razmišlja o Bogu ljubezni, on je preveč obremenjen s tem, kako bo nahranil sebe in svojo družino. In to je cilj duhovniške kaste. Za cerkev je največja nadloga duhovno ozaveščen človek, ki zna razmišljati s svojo glavo. Eden od takšnih je bil Jezus iz Nazareta, ki so ga zaradi svoje modrosti tedanji duhovniki in pismouki spravili na križ. Tudi politika si ne želi ozaveščenih ljudi. Kajti s takšnimi ljudmi je težko manipulirati. Ozaveščen človek ve, da za preventivo ne potrebuje cepiv, da mu ni potrebno jesti živali…, da mu ni potrebno hoditi na volitve in s tem dajati energijo ljudem, katerim cilj so predvsem lastni interesi in interesi njihovih somišljenikov. Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Podobno velja za jezike. Si predstavljate kako veliko lažje bi se ljudje sporazumevali, če bi vsi govorili samo en jezik? Toda vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Zato je potrebno zelo z rezervo jemati izjave politikov, ko pogosto pravijo, da si želijo svetovni mir. Če bi vsi ljudje živeli v miru, tako v mislih, besedah in dejanjih, potem bi lahko tudi med seboj sodelovali. To pa si politika ne želi. Skoraj celoten državni aparat je usmerjen v to, da človeka skušajo obdržati v revščini, nevednosti in strahu in da ne bi spoznal kaj je cilj njegovega življenja na Zemlji. To pa je, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.

Avtor objave: Slavko Brumen

Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?

Slavko Brumen — Thu, 03 Jun 2010 08:00:29 +0000

„V Sloveniji je nekaj bogatih ljudi in nekaj takih, ki imajo kapital. Zdi se mi, da je to tudi potrebno, da ekonomija funkcionira,“ je izjavil kardinal Franc Rode (Dobro jutro, 11.4.2009).

V naši družbi bogataši uživajo ugled, moč, vpliv. Toda v času gospodarske krize mediji pogosto poročajo o tem, da je najbrž marsikateri bogataš do svojega bogastva prišel z izkoriščanjem ljudi ali pa družbe. Vse to je še bolj zaskrbljujoče, ker se ima večina slovenskih bogatašev za kristjane. Tudi vedno bolj bogata katoliška cerkev sebe imenuje kristjanska.

Poglejmo kaj je govoril Jezus o bogataših npr. v Bibliji: «A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate» Lk 6,24, ali: „Prej pide kamela skozi šivankino uho, kot pa bogataš v nebeško kraljestvo“ ali pa pri Jak 5,1 « No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.»

Kaj je Jezus mislih o nesrečah, o katerih je govora v Bibliji, lahko preberemo iz drugih krščanskih virov npr.v brošuri Govor na Gori, ki jo je izdalo Univerzalno življenje. Tam naj bi bile zapisane besede in učenje Jesusa iz Nazareta, katere so poznali prvi kristjani, citiram: «Če bogataš gleda na denar in dobrine kot na svojo last in ima v svetu zaradi bogastva ugled, bo v naslednjem zemeljskem življenju – zaradi učinka svojih vzrokov – živel v revnih deželah in tam prosil za kruh, ki ga je nekoč kot bogataš odrekal revnim. To traja tako dolgo, dokler so še možna takšna utelešenja. Duša takšnega bogataša ne bo našla miru niti v ravneh očiščevanja. Duše, revne svetlobe, ki so zaradi njega morale v zemeljski obleki trpeti in stradati, ga bodo ponovno prepoznale kot tistega, ki jih je prikrajšal za to, kar bi jim bilo pomagalo iz zapletov človeškega jaza. Mnogi ga bodo obtoževali in njegova duša bo nato sama čutila, kako so ti trpeli in stradali. Tako lahko doleti dušo, ki je bila v zemeljski obleki kot človek bogata in ugledna, velika stiska, in ta je veliko večja, kot če bi morala v zemeljski obleki beračiti za kruh. Ljudje, ki gledajo na svoje bogastvo kot na svojo last, so duhovno revni. Mnogim, ki imajo veliko zemeljskega bogastva, je bila že v zibko položena duhovna naloga, da naj bodo vzor tistim bogatim, ki se z zakrknjenim, nepopustljivim srcem vežejo na svoje bogastvo in si prizadevajo samo za to, da ga povečajo zase. Človek, ki ima veliko zemeljskega bogastva in je spoznal, da je njegovo bogastvo dar, ki ga je prejel od Boga samo zato, da se vključi v veliko celoto za blagor vseh in tam z njim zakonito upravlja za vse, uresničuje zakon enakosti, svobode, enosti in bratstva. Kot nesebičen darovalec prispeva, da revni ne živijo v pomanjkanju in bogati ne v razkošju. Na ta način bo postopoma vzpostavljeno ravnotežje, višji srednji sloj za vse, ki so pripravljeni nesebično izpolnjevati zakon »Moli in delaj«. Tako počasi raste resnično človeštvo skupnosti, katere členi ne zbirajo osebnega bogastva, temveč imajo vse za skupno lastnino, ki jim jo je dal Bog. Po zakonu Večnega pripada vsakomur, ki nesebično izpolnjuje zapoved »Moli in delaj«, enako, Bog daje vsakemu človeku, kar potrebuje, in še več. Toda dokler se vsi ljudje ne bodo držali te zapovedi, bodo na Zemlji tako imenovani bogataši. Njihova naloga je, da razdelijo nakopičeno bogastvo in da živijo prav tako kot tisti, ki nesebično izpolnjujejo zapoved »Moli in delaj«. Če na ta način ne mislijo na svoj blagor, pač pa na blagor vseh, potem se počasi obrača notranje bogastvo navzven in noben človek ne bo stradal in trpel pomanjkanja. Gorje vam, bogati, ki imate svoj denar in dobrine za svojo last in pustite svoje bližnje delati za vas, da si povečujete svoje premoženje! Tudi če podpirate socialne ustanove, sami pa ste še vedno veliko bolj bogati kot tisti, ki jih te ustanove podpirajo, ste vseeno poslušni satanu čutov, ki hoče razlike med revnimi in bogatimi. Zaradi teh razlik nastajajo oblast in podložništvo, nevoščljivost in sovraštvo. To pa povzroča prepire in vojne. Duša, zaslepljena z materialnostjo, se ne zaveda, da je žejna svetlobe, ker ima malo svetlobe. To poskuša nasiloma nadomestiti z zunanjimi stvarmi, kot so zemeljsko bogastvo, grabežljivost, požrešnost, pijančevanje ali druga poželenja in užitki».

Če bi se tega učenja mi kristjani držali preteklih dva tisoč let, bi verjetno Zemlja, naš planet izgledal povsem drugače in bi tudi drugače razumeli pravičnost Boga, vzroke kaosa ter našega finančnega sistema.

Avtor objave: Slavko Brumen

Cerkev svojo slo po prevladi skriva za humanitarnimi pretvezami

Slavko Brumen — Tue, 01 Jun 2010 08:00:29 +0000

Papež Benedikt XVI. je ob 42. svetovnem dnevu miru in prazniku svete Marije v baziliki sv. Petra mednarodno skupnost pozval, naj se s svetovno finančno krizo in revščino spoprime s solidarnostjo in zmernostjo. Ob koncu homilije je pozval tudi k miru v Gazi.

Med vsemi izmišljotinami, ki jih na splošno sprejema človeštvo, je morda še najbolj zakoreninjena ta, da sta mir in sožitje glavni vrednoti, ki ju zastopa Sveti sedež – saj se zdi, da je to neločljivo povezano s samim apostolskim naukom. Kljub vsem zgodovinskim izkušnjam, ki jih bodisi premalo poznamo ali pa prehitro pozabljamo, so tisti, ki se imajo za Kristusove namestnike, za mnoge vernike simbol ljubezni in bratstva.

Toda cerkev je preudarna – kot nas ves čas opominja – in se le redko spušča v kakršnakoli dejanja, ne da bi hkrati poskrbela za svojo javno podobo. Star pregovor pravi, da je dober ugled boljši od zlate verige. Najbolje pa je imeti oboje, in Vatikan, ki je neznansko bogat, se ravna temu primerno. Svojo politična slo po prevladi vedno skriva za duhovnimi in humanitarnimi pretvezami, ki jih urbi et orbi oznanja z intenzivno propagando, kakršna brez pozlačenih verig seveda ne bi bila mogoča. Tako vzdrževan ugled v javnosti pa mu seveda omogoča redne in dovolj velike prilive zlata. Vatikan od takšnega načina nikoli ne odstopa, če pa kdaj zaradi nespretnega ravnanja predstavnikov hierarhije neprijetna stališča, ki jih zavzema o mednarodnih zadevah, vendarle pridejo v javnost, v kuriji poskrbijo, da se legenda o popolni nevtralnosti Svetega sedeža ohranja pri življenju s tistimi vzvišenimi in dvoumnimi enciklikami ter drugimi papeškimi dokumenti. Hitlerjansko obdobje je bilo polno takšnih primerov.

Če sta bila papeža Pij XI. in Pij XII. Hitlerju vedno naklonjena in prijateljska, pa moramo tudi njemu priznati, da je izpolnil vse obljube, ki jih je dal Vatikanu s podpisom sporazuma. Obljubil je, da bo utišal protiklerikalne kroge in zares jih je začel pošiljati v koncentracijska taborišča kmalu za liberalci in judi. Vemo tudi, kakšno usodo je namenil slednjim: ali so bili takoj ubiti, ali pa so, tisti ki so imeli srečo, prisilno delali, dokler niso umrli od izčrpanosti. V tem primeru je bila končna rešitev zgolj nekoliko odložena. Poglejmo, kaj je o odnosu med Vatikanom in nacisti povedal diktator Franco, ki je bil kot vitez Kristusovega reda še posebej poklican za takšne sodbe. Kot so povzeli v časopisu Reforme, so španski mediji 3. maja 1945 objavili, kar je napisal ob Hitlerjevi smrti: “Adolf Hitler, sin katoliške cerkve, je umrl, ko je branil krščanstvo. Zato je razumljivo, da nam zmanjka besed, ko obžalujemo njegovo smrt. Nad njegovimi posmrtnimi ostanki se dviguje zmagovita moralna podoba. Z mučeniško palmo mu Bog izroča lovoriko zmage.” Posmrtna hvalnica nacističnemu vodji, ki je bila klofuta zmagovitim zaveznikom, je preko španskih medijev prihajala iz samega Vatikana. V resnici je bilo to preko Madrida poslano vatikansko sporočilo za javnost. Preminuli junak si je seveda zaslužil hvaležnost Rima in tam tega tudi niso skrivali. Cerkvi je zvesto služil. “Od Družbe Jezusove sem se veliko naučil,” je priznal Hitler. “… Še nikoli ni bilo na zemlji nečesa tako veličastnega, kot je hierarhična organizacija katoliške cerkve. Veliko tega sem prenesel tudi v svojo stranko … Povedal vam bom skrivnost … Ustanavljam svoj Red … V naših trdnjavah bomo vzgojili mladino, pred katero bo trepetal ves svet … Hitler se je nato ustavil in rekel, da več kot toliko ne more povedati …” Vir: Edmond Paris: Jezuiti

Avtor objave: Slavko Brumen

Duhovniški poklic ne prihaja od Boga

Slavko Brumen — Tue, 20 Apr 2010 18:37:23 +0000

Na strani Dnevnik.si so objavili izjavo papeža, ki je v težkih časih cerkve dejal: “Mladi, ne bojte se, če vas Gospod pokliče v duhovniško službo”.

Nekateri ljudje se sprašujejo ali res klic po duhovniškem poklicu prihaja od Boga? Na italijanski TV-Erde&Mensch, v oddaji Leto duhovnikov, 1. del. so gostje predstavili drugačna stališča, citiram: »Jezus iz Nazareta ni bil duhovnik. On je bil človek ljudstva. Kot vémo, je bil po poklicu tesar. Ni bil prijatelj duhovnikov. V opozorilih v papeževi Bibliji lahko preberemo naslednje: Jezus je rekel: »Gorjé vam pismouki in farizéji, vi hinavci«! Te besede ne zvenijo kot besede prijatelja duhovnikov. Torej, Jezus zagotovo ni bil duhovnik. Jezus je čisto zavestno rekel »Sledite Mi!«, torej Jezusu, Kristusu! O sledénju kakšnemu župniku, pastorju ali duhovniku ni govoril. Duhovnik opravlja poklic, ki pa s pozivom od zgoraj, od Boga, nima nič opraviti. Jezus, Kristus, nas je véndar učil, da je vsak človek, torej vsak od nas, Božji tempelj, in da mogočni Duh neskončnosti, vsevédni Bog, biva v nas, v vsaki duši. Zaradi tega nam je Bog veliko bliže kot nek duhovnik, bliže kot naše roke in noge. Bog je pričujóč v nas. Da, na koga naj se obrnemo? Končno edínole na Boga, našega Očeta, in na Kristusa, našega Odrešitelja. Če je On tako blizu, torej v nas, lahko véndar vsako molitev povemo Njemu, molimo k Njemu v nas samih. Ne potrebujemo torej nobenega duhovnika, nobenega župnika, nobenega pástorja. Mi sámi smo Božji tempelj in Bog biva v nas. Torej ne potrebujemo takó imenovanih cerkvá iz kámenja. Bog ne potrebuje kultov, ne potrebuje rituálov. On potrebuje srca ljudi, ki v sebi iščejo in najdejo Boga.

Švicarski profesor teologije Hérbert Haag je v svoji knjigi napisal: »V teologiji so si enotni v tem, da Jezus ni hotel ustanoviti cerkve, zaradi tega tudi ni mogoče, da bi hotel neko določeno cerkveno struktúro.«

Ali ni čudovito, da nam je Bog, naš Oče, dal po Mojzesu Deset zapovedi in Jezus, Kristus, kot Jezus iz Nazareta čudoviti nauk sprave, na prímer Govor na gori? Če upoštevamo Deset Božjih zapovedi in Govor na gori in po tem postopoma živimo – kajti kdo je že popoln – se počutimo povezani z vélikim Duhom v sebi. Čemú potem duhovnik?«

Avtor objave: Slavko Brumen

Bumerang za katoliško cerkev?

Slavko Brumen — Wed, 31 Mar 2010 12:40:29 +0000

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome pa so zamenjali več protivlomilnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila. Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.

Avtor objave: Slavko Brumen

Ali cerkev res že skozi stoletja sledi Kristusu?

Slavko Brumen — Fri, 26 Feb 2010 16:48:37 +0000

Na strani dnevnik.si je papež Benedikt XVI. izjavil: “Cerkev je preko stoletij sledila Kristusu in promovirala dostojanstvo in pravice otrok.” Ob tako predrznem izkrivljanju resnice o krvavi zgodovini katoliške cerkve, ki je v imenu ljubečega Boga in kneza miru Jezusa Kristusa, pobila več kot sto milijonov ljudi, bi rad citiral odlomke iz italijanske TV-Erde&Mensch, oddaja Leto duhovnikov, 2. del:

”Prva klimatska katastrofa našega štetja je bila duhovna in družbena klimatska katastrofa. Povzročila jo je nastajajoča katoliška cerkev. Katoliška cerkev je celo zemljo prekrila s klimo grožnje z ”večnim prekletstvom”. Vsepovsod, kjer je dobila vpliv in moč, je ustvarila klimo zastraševanja, strahu pred nasiljem, klimo groze, klimo strahu, da bi bili za stalno izpostavljeni, klimo strahu pred fanatičnim religiozno pogojenim terorjem, ki so ga v glavnem izvajali duhovniki.

Mogočniki katoliške cerkve, papeži torej, so ogromne predele na zemlji dali prekriti s krvavo sledjo nepredstavljivih razsežnosti, kakršne še ni bilo. Najokrutnejše zločine, kakršnih so nasploh zmožni le najbolj perverzni zločinci, so odobrili, zagrešili ter zaukazali duhovniki katoliške cerkve. Izvajali so jih njihovi pripadniki, ki so bili poslušni katoliški cerkvi in papežem.

Stoletja je trajalo morjenje, sežiganje, križanje in mučenje; skozi stoletja so pohabljali, pobijali, klali in razkosavali, sekali noge in roke, pri živem telesu odstranjevali drobovje; skozi stoletja so do smrti mučili ljudi na kolesu in jih pohabljali, jim sekali glave in jih natikali, jim rezali ušesa, ustnice in prsi, jim prebadali oči in jih trgali iz očesnih jamic, jim rezali jezike pri živem telesu in na umrlih, jih razčetverjali, natikali na kole, jih žagali in obešali, mučili z razbeljenim železom in jim povzročali še razne druge najhujše bolečine, ki se lahko porodijo samo v bolnih možganih ali pa si jih je moral izmisliti sam hudič. Če ne verjamete, si to sami preberite pri Karlu Heinzu Deschnerju, Horstu Hermannu, Karstenu Frerku in pri drugih.

Toda to se še nadaljuje. Skozi stoletja so ljudi puščali umirati od lakote, zapirali so jih priklenjene na verigo, jih pustili žive zgoreti na grmadi, jih utapljali v vodi, jih davili in zasužnjevali, jim odrekali vse človeške pravice. Vse to brez prestanka, milijonkrat, mnogo stoletij.

To je zadelo vse: dojenčke, otroke, može, žene, starčke, bolne, prizadete – vse, vse so brez usmiljenja umorili, baje v čast boga in konec koncev za povečanje moči Rimskokatoliške cerkve.

Posest in imetje umorjenih si je pogosto takoj prilastila cerkev. Pogosto so zaradi majhnega prestopka zasužnjili cele družine – često je šlo le za blatenje – in to vse do tretje ali četrte generacije. Na ta način so uničili cele družine.

Kaj je svetu prineslo neprestano sklicevanje na Jezusovo smrt na križu, če Njegovega nauka ne živijo, če ga teptajo? Je s pomočjo katoliškega nauka svet postal boljši in svetlejši?

In zdaj se boste mogoče vprašali: Ali imajo cerkev in duhovniki, o katerih smo slišali, kaj opraviti z Jezusom, Kristusom? Ta cerkev naj bi imela nekaj opraviti s Kristusom Boga, knezom miru? Ta cerkev naj bi bila edina odrešujoča cerkev? In njeni duhovniki naj bi ljudi vodili k Bogu? – Kdor ima ušesa, naj sliši! Kdor ima možgane, naj razmisli! Kje pa je zapisano, da mora človek na poti k Bogu svoj razum pustiti pred cerkvenimi vrati?

Katoliška cerkev je ustvarila klimo brez primere, ki zastruplja družbo, in je še danes prisotna v številnih vaseh na katoliških področjih. Toda z Jezusom, Kristusom, to zares nima nič opraviti.

Moške, mladeniče in starejše dečke so na silo vpoklicali v vojsko, in so s cerkvenim blagoslovom krvaveli in izkrvaveli na bojiščih mogočnikov. Ženske in otroci v vaseh in mestih so stradali in umirali od lakote v umazanih in higiensko najslabših razmerah. Duhovniki so blagoslavljali orožje in z besedami: ”Bog to hoče!” vojakom pomirjali slabo vest in strah.

Cerkev je ustvarila klimo, ki je prizadela cele dežele in kontinente ter neštete generacije za stoletja dolgo pahnila v strah in grozo, kar se prek podzavesti ljudi nadaljuje še danes.”

Avtor objave: Slavko Brumen