Tokrat objavljamo 5. poglavje knjige Janeza Vuka –                NOVI SVETOVNI RED Porajanje novega fašizma?

Povezava na prvo objavo z vsemi podatki o knjigi, predgovorom, posvetilom, kazalom, povzetkom vsebine in uvodom – TUKAJ.

.

5. poglavje

NAPAD NA AMERIKO IN BOJ PROTI TERORIZMU

»Po kaosu in krvoprelitju 11. septembra ni dovolj, da strežemo našim sovražnikom s pravnimi papirji.« »Z diktaturo bi bilo vražje lažje; o tem ni nobenega dvoma.« George W. Bush, ameriški predsednik

.

5.1 Napad ali ‘napad’?

Vse več je dokazov, da je bil napad na New York 11. 9. 2001 insceniran napad, katerega botri so bili v samem srcu ameriškega establišmenta, glavni režiserji pa v Beli hiši oziroma v krogu tesnih Bushevih sodelavcev v ameriški administraciji. (op.30) Teorija je na prvi pogled povsem neverjetna, vendar samo na prvi pogled. Številni avtorji so analizirali dogajanje tako v zvezi s stolpoma, dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra (World Trade Center), kot tudi v zvezi z napadom na Pentagon in so prepričljivo dokazali, da je šlo v obeh primerih za številne laži, nelogičnosti, nedoslednosti in nejasnosti, zaradi katerih so se postavila številna vprašanja, ki so ostala brez ustreznih uradnih odgovorov. Dokazovanje pravilnosti teorije o insceniranem napadu na Ameriko presega namen te knjige. Na to temo obstajajo številni viri, ki so zlahka dostopni javnosti na svetovnem spletu. (op.31) Naš namen je prikazati nekatere vzroke, namene in racionalnost tako absurdnega dogodka, kot je insceniran napad neke državne elite na lastno državo.

Ko se je zgodil teroristični napad na Ameriko, je bila Busheva priljubljenost čisto na dnu. Po napadu se je Busheva priljubljenost skokovito povečala. Brez napada na New York Bush po vsej verjetnosti ne bi bil ponovno izvoljen. Temeljni razlogi, da se je finančna in vojaškoindustrijska oligarhija odločila za tako drastičen ukrep, ukrep na meji zdrave pameti, so bili vsaj naslednji:

• spraviti državo v vojno in tako pognati vojaškoindustrijski kompleks ter povečati dobičke lastnikov korporacij, ki proizvajajo orožje;
• zadolžiti državo pri finančni aristokraciji in povečati njene dobičke;
• sprožiti psihološko vojno proti terorizmu kot izgovor za vzpostavitev razmer, ki bodo omogočile čim večji nadzor prebivalstva ZDA s ciljem ohranjanja in krepitve oblasti finančne ter vojaškoindustrijske oligarhije;
• sprejeti oziroma dodatno nadgraditi že obstoječe zakonske ukrepe, ki bodo omogočili hitro in enostavno uvedbo izrednega stanja ter drastičnih oblastnih ukrepov v primeru, da bi bili ogroženi vitalni interesi vladajoče oligarhije.

Bushevi administraciji je uspelo vse te cilje v znatni meri uresničiti.

Napadu na Ameriko je sledila silovita medijsko podprta domoljubna kampanja. Republikanci in demokrati so se skoraj povsem poenotili na stališču, da mora Amerika hitro in odločno odgovoriti na napad ter kaznovati krivce zanj. Šlo je za šolski primer uporabe metode, da najprej ustvariš akuten problem, za katerega javnost zahteva hitro rešitev, potem pa se ponudiš za njegovega rešitelja. Čeprav je bila večina napadalcev iz Saudove Arabije, je Busheva administracija za grešnega kozla izbrala Irak, ki naj poteši ameriško jezo. Pretveza za napad je bila obtožba, da Irak sodeluje z Al Kaido oziroma podpira teroriste in poseduje orožje za množično uničevanje ter kot tak predstavlja nevarnost za svetovni mir. V resnici je bil Irak ena od redkih arabskih držav, ki ni imela ničesar z islamskimi teroristi, niti ni imel orožja za množično uničevanje. Poleg tega je bil Irak v kontekstu islamskega fundamentalizma kot Zahodu sovražne ideologije, iz katere se je napajal islamski terorizem, povsem neustrezna tarča, saj je bil tedanji Irak docela sekularna država, v kateri verski voditelji niso imeli nobene politične vloge. Paradoks je, da se je Irak po ameriški okupaciji tako rekoč čez noč spremenil v državo, v kateri je islamski fundamentalizem nenadoma postal pomemben, potencialno morda celo odločujoč politični dejavnik.

Vojaškoindustrijska in finančna oligarhija je izbrala Irak kot tarčo preprosto zato, ker je bil Irak najbolj primeren za vodenje srednje velike in primerno drage vojne, kakršno si je želela zato, da bi pognala vojaško industrijo, in zato, da bi se ameriška vlada primerno zadolžila pri finančni oligarhiji, kar je pomenilo ustvarjanje dobičkov finančnih in vojaškoindustrijskih oligarhov na račun davkoplačevalcev. Poleg tega je Irak bogat z nafto.

V primeru, da bi ZDA za tarčo izbrale Saudovo Arabijo, sveto deželo muslimanov, bi vzbudile ogorčenje vsega muslimanskega sveta, poleg tega bi ogrozile ponudbo nafte na svetovnem trgu prek funkcionalne meje. Ne nazadnje je družina Bush udeležena v kapitalskih naložbah v Saudovi Arabiji … (op.32)

Čeprav je Irak padel po sorazmerno kratki vojni, je iraška avantura ameriške davkoplačevalce stala okrog 780 milijard dolarjev, celo nekaj več kot dolgoletna vietnamska vojna ali približno dvakrat več kot prva svetovna vojna. Skupaj z afganistansko vojno je ameriški vojaški odziv na napad na Ameriko 11. 9. 2011 stal davkoplačevalce okrog 1.000 milijard dolarjev. (op.33) Trenutno znaša ameriški javni dolg več kot 14.000 milijard dolarjev. Oborožitev, ki jo je uporabila ameriška vojska v iraški vojni, je bila v primerjavi z oborožitvijo iz predhodnih vojn neprimerno bolj sofisticirana in seveda neprimerno dražja. Poleg tega je ameriška vojska hote ali nehote zagrešila vrsto taktičnih vojaških in političnih napak, ki so imele za posledico nastanek močnega odpora, zlasti s strani profesionalnih pripadnikov nekdanje iraške vojske in policije, ki so jih Američani odpustili kot politično kontaminirane kadre diktatorja Sadama Huseina, s čimer so jih dobesedno pahnili v upor zoper ameriške okupacijske sile in njihovo marionetno vlado. Izkazalo se je, da je bila vojaška zmaga le uvod v dolgotrajno gverilsko vojno s številnimi žrtvami na obeh straneh, ameriški in uporniški. Najvišjo ceno pa so plačali iraški civilisti, za katere ni bilo mar ne Američanom ne upornikom.

Ne glede na vse so oligarhi, katerih predstavnik in eksponent je bil tudi sam ameriški predsednik George Bush, z iraško vojno dosegli vse svoje cilje. Zapravili so ogromno davkoplačevalskega denarja, ki se je prelil v žepe vojaškoindustrijskih oligarhov, ameriška vlada pa se je rekordno zadolžila v korist finančnih oligarhov. Proti koncu Busheve vladavine je nastopila še finančna in ekonomska kriza, v kateri so borzne vrednosti delnic korporacij in nepremičnin strahovito padle in res ni treba ugibati, komu je to prišlo najbolj prav: seveda tistemu, ki si je z vojno napolnil žepe in je lahko za mali denar pokupil delnice kakovostnih podjetij in nepremičnine, za katere je bilo vnaprej jasno, da bo v prihodnosti njihova cena bistveno narasla, kar je pomenilo nove zaslužke oligarhov, zaslužke, ki niso bili z ničemer zares zasluženi. Nekateri kritični opazovalci trdijo, da je bila finančna in posledična ekonomska kriza umetno povzročena s strani ameriških zasebnih bankirjev, ki vsekakor imajo moč, da kreirajo tudi finančne krize. Ob tem imajo tudi tovrstne zgodovinske izkušnje, saj mnogi poznavalci ameriškega bančnega sistema trdijo, da je finančna oligarhija zaradi svojih koristi umetno povzročala finančno-ekonomske krize tako rekoč od ustanovitve ZDA naprej. Pri krizah naj bi namreč vedno šlo za masovno prerazdeljevanje bogastva, predvsem v prid finančnega sektorja, in za pridobivanje politične moči le-tega. (Več o tem v nadaljevanju.)

.

Opombe k poglavju 5.1:

(op.30) – http://www.youtube.com/ watch?v=7nD7dbkkBIA

http://www.youtube.com/ watch?v=aWl8mUSDIwU

(op.31) – http://www.cracked.com/article_15740_was-911-inside-job.html

(op.32) – http://www.hermes-press.com/BushSaud.htm

(op.33) – http://www.fas.org/sgp/crs/natsec/RS22926.pd

.

5.2 Strategija napetosti

Drugi pomemben cilj oligarhije v zvezi z napadom na New York in posledično vojno proti terorizmu je bil prek strategije napetosti ustvariti pogoje za povečanje pristojnosti države ter njenih represivnih institucij na račun pravic državljanov. Predsednik George W. Bush je tudi tu svojo vlogo odigral več kot odlično, gledano z vidika interesov tistih, katerim je služil skozi ves mandat, pri čemer ne gre pozabiti, da tudi sama Busheva družina sodi med ameriške kapitalske oligarhične dinastije.

Vojna proti terorizmu na domačem in mednarodnem planu je predstavljala pretvezo, s katero je Bush reorganiziral represivne aparate države in jim podelil dodatne pristojnosti v primeru notranjih kriz, bodisi zaradi naravnih nesreč ali morebitnih nemirov med prebivalstvom.

Nekateri opazovalci, ki so spremljali Busheve poteze, so celo bili plat zvona, češ da se Bush pripravlja na uvedbo izrednih razmer in suspenz ustave ter demokracije. To se k sreči ni zgodilo, je pa Bush prek sprejetih predsedniških odredb in preureditve notranjih varnostnih služb (Homeland Security) prispeval k sprejetju dodatnih pravnih podlag za morebitno resnično uvedbo izrednih razmer nekoč v prihodnosti. Oligarhija pri skrbi za svoje interese po obvladovanju družbe ne pretirava na način, da bi prenapenjala strune, ki bi lahko počile, temveč dela počasi, a vztrajno in dosledno v smeri varovanja svojih interesov oziroma uresničevanja svojih kratkoročnih ter dolgoročnih ciljev. Trenutno ni nobene potrebe za uvajanje izrednih ukrepov, saj je oligarhija trdno v sedlu in je nihče ne ogroža. Izrednih ukrepov bi se poslužila šele tedaj, ko s političnimi ukrepi ne bi mogla več ščititi svojih interesov oziroma bi bili ti neposredno ogroženi zaradi državljanske nepokorščine, nemirov, terorizma ali odkritega upora prebivalstva. V tem trenutku ni nobene tovrstne nevarnosti, zato bi bila uvedba izrednih razmer kontraproduktivna. Zlasti bi bila v nasprotju z mednarodnimi oziroma globalnimi cilji ameriške oligarhije, saj bi vsakršen protidemokratičen eksces znotraj ZDA pomenil politično izolacijo Amerike mednarodni skupnosti, kar bi lahko celo ogrozilo njene globalne načrte ali jih vsaj za daljši čas zamrznilo.

Oligarhiji zaenkrat zadostuje to, kar je povedal član dinastije Rockefeller, Nicholas Rockefeller, Aaronu Russoju. Omenjena sta bila nekaj časa tesna prijatelja, dokler se njuno prijateljstvo ni ohladilo, saj je Russo spoznal, da ima N. Rockefeller zanj nesprejmljive avtoritarne in fašistoidne ideje. Russo je avtor različnih družbeno angažiranih filmov in dokumentarcev. N. Rockefeller je Russoju recimo izjavil, da je vojna proti terorizmu krasna reč, ker v njej ni moč nikoli zmagati, ljudi pa je moč pod pretvezo terorizma stalno držati na kratko, medtem ko mediji lahko vsakogar prepričajo, da je to potrebno in koristno. (op.34)

.

Opombe k poglavju 5.2:

(op.34) – http://www.jonesreport.com/articles/210207_rockefeller_ friendship.html

.

5.3 Pripravljanje pogojev za izredne ukrepe in izredne razmere

Ameriška elita je s svojo obsedenostjo z varnostjo z vidika varnosti nacije prestopila polje racionalnosti, nikakor pa ne z vidika svojih interesov. Vse več je Američanov, ki so donedavna brezpogojno verjeli v ameriški sistem in politiko ameriške administracije doma ter v tujini, ki zgroženo ugotavljajo, da živijo v vse bolj fašistoidni državi, v kateri so ogrožene vse demokratične vrednote, na katerih naj bi temeljila Amerika in po katerih naj bi bila zgled vsemu svetu.

Na You Tube recimo je dokumentarec z naslovom Policijska država – Rex 84 – Priprava za izredne razmere (op.35), v katerem je predstavljena ugotovitev, da ameriška vlada predstavlja večjo nevarnost za svoboščine ljudstva, kot jo predstavlja sovražnik, pred katerim naj bi jih vlada varovala. (op.36) Dokumentarec naglaša, da v ZDA ne velja več pravilo Habeas Corpus, po katerem mora vsak prebivalec ZDA, ki je obtožen kaznivih dejanj, biti priveden pred sodišče, ki odloči o njegovi krivdi. Američani naj bi verjeli, da velja Bushev izum o ‘nelegalnih sovražnih bojevnikih’, ki jih ameriške oblasti lahko aretirajo in držijo priprte brez sojenja za nedoločen čas, samo za tujce. Toda v dokumentarcu se sprašujejo: kako lahko nekdo, ki ga obtožijo, da je nezakonit sovražni bojevnik, dokaže, da to ni, če ga sploh ne privedejo pred sodišče?! Je Bushev izum o nezakonitih sovražnih bojevnikih morda namenjen predvsem za domače potrebe v primeru nekih možnih izrednih dogodkov?! Dejstvo je, da na tej podlagi lahko vsakogar aretirajo in ga obravnavajo kot brezpravno osebo, saj sodišče ne bo nikoli ugotovilo, da je šlo za zmotno ali lažno obtožbo.

V okviru programa ameriške vojske z naslovom ‘Urban Warriror’ (op.37) (Urbani bojevnik) je vojska v času Busheve vladavine na domačih tleh izvedla vojaško vajo, pri čemer je inscenirala uvedbo izrednega stanja z množičnimi aretacijami Američanov. Iz tega je očitno, da se ameriška vlada pripravlja tudi za primer vojaškega posredovanja zoper lastno ljudstvo. V vaji ‘zajeti’ Američani so naglašali njihove civilne pravice, vojska pa je to dosledno ignorirala. V videu vojska po zvočniku tudi sporoča, da ne bo tolerirala civilne nepokorščine. In to je bila šele vaja …

Ameriški predsednik Bush je poleg tega sprejel Predsedniško direktivo o nacionalni varnosti 51 (National Security Presidential directive/NSPD 51) (op.38), ki je po mnenju ‘konspiracionista’ Alexa Jonesa uperjena predvsem zoper ameriško ljudstvo, ameriškemu predsedniku pa naj bi dajala diktatorska pooblastila, med drugim tudi pristojnost, da uvede izredne razmere. Poleg tega naj bi bila direktiva v nasprotju z ameriškim pravnim redom, ki vsebuje zakonske omejitve glede delovanja ameriške vojske na ozemlju ZDA, ta direktiva pa preprosto ignorira tovrstna zakonska določila.

Kdor se morda spomni obsedenosti jugoslovanskega komunističnega sistema z notranjo in zunanjo varnostjo, ki ni bila nič drugega kot strah vladajočega razreda pred izgubo absolutne oblasti in z njo povezanih privilegijev, ne more zgrešiti podobnega strahu ameriške administracije oziroma bančnega kartela, kateremu služi. Jugoslovanski komunistični režim je stalno imel raznorazne varnostne kampanje in vaje, v katerih je bilo udeleženo veliko število ljudi, cilj teh kampanj in vaj pa je bil en sam: zaščita nelegitimne partijske oblasti.

Ker se je režim zavedal svoje nelegitimne družbene pozicije, je bil obseden s svojo lastno varnostjo. Zato je režim stalno oblikoval nove in nove mehanizme ter ukrepe za zaščito partijske oblasti in za preverjanje lojalnosti ljudi. Podobno se dogaja v sodobni Ameriki.

Amerika, nekdaj simbol demokracije, se je, paradoksno, znašla v podobnem položaju, v kakršnem so bili nekdanji komunistični režimi. Nelegitimna klika finančnih oligarhov, ki si je prisvojila Ameriko, se v svoji nelegitimni vlogi čuti stalno ogrožena, saj se boji, da bi ji ameriško ljudstvo bodisi prek institucij sistema bodisi prek ljudskega upora odvzelo ‘protizgodovinski’ privilegij izdajanja nacionalne valute, ki predstavlja obliko nelegitimnega plenjenja ameriškega ljudstva, ki je v nasprotju z duhom liberalne kapitalistične družbe. Zato je ameriška administracija obsedena z notranjo varnostjo, ki pomeni obrambo zgolj in samo nelegitimnega interesa finančne in industrijske (zlasti vojaškoindustrijske) plenilske klike, ki je od znotraj okupirala Ameriko. Iz tega razloga je potrebna vojna proti terorizmu, ki je predvsem psihološka hladna vojna zoper lastno ljudstvo, ki pa lahko preraste tudi v vročo, realno državljansko vojno.

Na eni strani vojna proti terorizmu ustvarja vzdušje strahu in napetosti, na drugi strani je to izgovor za uvajanje izrednih varnostnih ukrepov, katerih pravi cilj je pokoritev nacije, ne obramba pred terorizmom. Komunizem je propadel, in to kljub vsem varnostnim ukrepom. Kaj bo prinesla prihodnost v zvezi s položajem v Ameriki, je odvisno od tega, kakšna bo stopnja osveščenosti Američanov glede ključnih problemov, ki jih tarejo. Zdi pa se, da so sodobni Američani na slabšem, kot so bili narodi v nekdanjih komunističnih državah, saj so bile oblastne klike v komunističnih državah pod psihološko-propagandnim, ekonomskim in tudi vojaškim pritiskom (oboroževalna tekma) zahodnih držav, medtem ko ameriška vladajoča finančna klika danes praktično nima zunanjega sovražnika, razen tistih, ki si jih sama določi za tarče, prvenstveno zaradi notranjepolitičnih razlogov. Posledično ameriško ljudstvo nima zaveznika zoper svojo uzurpatorsko finančno kliko, ki si je podredila Ameriko.

Pred pojavom interneta je ameriška elita uspevala prek nacionalnih medijev indoktrinirati ljudi točno v skladu s svojimi interesi. Zdaj postaja to teže in morda bo v perspektivi to postalo celo nemogoče. Morda se bo imperij elite sesul kot hišica iz kart, ker bodo Američani večinsko spoznali, da služijo vampirskemu monstrumu, in mu bodo odpovedali pokorščino. Po črnem scenariju bo elita vedno našla dovolj sebi zvestih zaslepljencev ali plačancev, ki bodo izvedli vse njene temačne scenarije, vključno z najbolj grozovitimi, kot je recimo trpanje disidentov v koncentracijska taborišča ali celo njihovo množično iztrebljanje.

.

Opombe k poglavju 5.3:

(op.35) – Rex pomeni Readyness Exercise – vaja pripravljenosti.

(op.36) – Dokumentarec je v okviru internetnega članka America’s concentration camps: http://www.examiner.com/conservative-in-anchorage/america-s-concentration-camps

(op.37) – http://www.defense.gov/specials/urbanwarrior/

(op.38) – http://www.fas.org/irp/offdocs/nspd/nspd-51.htm

.

.

- – - – - – - – - – - – - – - – - – - — – - – - – - – - – - – - – - – - – - – – – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - -

Naslednja objava – nedelja 18. marec

6. poglavje: ZVEZNA AGENCIJA ZA EMERGENČNO UPRAVLJANJE (FEMA)

- – - – – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – – – – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - -

.

.

Avtor objave: Janez Vuk

Tehnična izvedba: Jaka Furlan