Obvladovanje kriznega stanja

Ko odpremo um za to, česar smo se bali in čemur smo se ogibali, se razodene naša sposobnost za to, da prenesemo in zares objamemo nelagodje, pa celo trpljenje. Resnično odkritje je to, da kar koli popolnoma sprejmemo, to odkrije mir, ki smo ga iskali v naših poskusih ogibanja težavam. GANGAJI

Ko v zadnjih tednih gledam televizijo, opažam, da tudi nekateri razumni in razsodni ljudje spričo sedanje krize postajajo hudo negotovi. Videti je, kot da so zgubili orientirje, da slutijo nevarnost še neznanega obsega in da jih je preprosto strah, kaj nam prinaša prihodnost. V spominu se jim porajajo slike iz tridesetih let, ko so mnogi zgubili vse imetje in dneve prečakali v vrstah javnih kuhinj. Zato sem želel v premislek in preskus zapisati nekaj vodil za obvladovanje osebnega kriznega stanja, ki ga povzročajo negotove gospodarske, politične in socialne razmere. Kriza ima za zdaj še neznane razsežnosti, glede na panične odzive poslovnežev in izjemne ukrepe mnogih vlad po vsem svetu pa se zdi mogoče, da bo huda, nepredvidijiva in daljnosežna.

.

ZA KAJ PRl SEDANJI KRIZI GRE

Pri vsaki gospodarski krizi gre za prerazdeljevanje lastništva, pri politični pa za prerazdeljevanje moči. Da je hitro in nepregledno prerazdeljevanje obojega sploh mogoče, pa je treba ustvariti zelo labilne, na videz skoraj kaotične razmere. Takrat namreč, ko ljudje zgube občutek varnosti, se začno vesti panično in vlečejo povsem zgrešene poteze. Politikom so pripravljeni dati izjemna pooblastila, privolijo v izredno stanje, celo kličejo po “močni roki”, ki bi napravila red. V gospodarstvu pa se začno vesti brezglavo. Dvigajo denar z bančnega računa in tako rušijo likvidnost bank, v najslabšem mogočem trenutku prodajajo podcenjene delnice ali nepremičnine, obenem pa verjamejo, da še nedavno tega nezamisljive državne intervencije v gospodarstvu rešujejo njihovo kožo.

V vsaki gospodarski krizi, vsaki vojni in vsaki revoluciji večina ljudi veliko izgubi, medtem ko manjšina neznansko obogati. Ta drugi del je skrit in se o njem ne govori. Ustvarja se namreč vtis, kot da se vrednost naložb razblinja in da od njih ne ostane tako rekoč nič. Res je sicer, da v kriznem času mnoga podjetja propadejo in da precenjeni del njihove vrednosti preprosto izgine, toda realna vrednost kapitala ostane tistim, ki ga med krizo pokupijo, ko je najcenejši. Vedeti je treba, da tudi krizne razmere nekdo načrtuje in se nanje pripravlja tako, da ima najbolj poln mošnjiček prav takrat, ko zaradi negotovih razmer in vsesplošnega pomanjkanja pravih informacij lahko pokupi kar največ vrednega. Kriza je kriza samo za tiste, ki padejo vanjo in se pustijo zmesti ter čustveno porušiti.

Krizo vpeljejo nezdrave razmere v politiki in alarmanten nered v poslovnem ravnanju. Nepremičninski trg se je pred nedavnim začel rušiti, ker so nepremičninske banke dlje časa sistematično snubile kreditojemalce, ki v resnici sploh niso bili kreditno sposobni. Ne samo v Ameriki, tudi pri nas. Prijatelj mi je na primer razlagal, kako njegov znanec, mlad ekonomist, ponosno razkazuje novozgrajeno, zelo razkošno hišo, ki jo je pravkar zgradil s krediti, ob tem pa je že po letu dni vračanja kredita ugotovil, da z ženo ne moreta plačevati tekočih obveznosti. čeprav bi mu morala biti finančna konstrukcija jasna, je nasedel pohlepu in vzel kredit, ki so mu ga z obema rokama ponujali. Računal je seveda, da bo zaslužil več in več, a to je bil račun brez krčmarja. Ponos pa mu še vedno ne da, da bi se zgrešene investicije čim prej znebil in si priznal, da ga je polomil. Tako je postal ujetnik številnih skrbi, pripravljen je delati štiriindvajset ur na dan, samo da bi lahko več zaslužil. Toda dodatnega zaslužka ni in ni, potem pa prijatelje prosjači za premostitvena posojila. Toda kdo bo zaupal tako nepreudarnemu človeku? Njegovo samospoštovanje pa je seveda na dnu. Ne bazen, ne savna, ne deset daljincev, s katerimi upravlja vse po hiši, mu ne pomagajo. Reši ga lahko samo to, da se sooči s svojim nabuhlim egom, kateremu se je dal zapeljati in bil pripravljen verjeti, da je boljši kakor drugi in da mu zato pripada več. Težko si prizna, da je njegovo lastništvo tiste krasne hiše samo fikcija, ki se ji je treba odpovedati. Njegove sanje so se vendar že opredmetile.

Podobno se lahko nadejamo polomije v naši “novi” politiki, ki je prežeta z egomanijo pa tudi cinizmom njenih liderjev. Te samovšečne osebe se igrajo prevzemanja odgovornosti za skupno blaginjo, čeprav je očitno, da niso sposobni ne razumevanja, ne sočutja, ne spoštljivosti, ne sodelovanja, niti tistega samospraševanja oziroma osebnega samopreverjanja, ki odgovornost sploh omogoča. O sebi misliti vse najboljše je nekaj neznansko lahkotnega. Toda ko je treba obljube izpolniti s prepričljivimi konstruktivnimi dejanji, se zgodba zelo spremeni. Bojim se, da se bo mandat naše naslednje vlade nadaljeval, kot se začenja: z neskončnimi opravičili, kaj in zaradi česa se nekaj ne bo dalo narediti. Kriza pomeni zmuznetom dobrodošlo opravičilo, toda za ustvarjalce je pravzaprav izziv.

Erozija vrednot v javnem sektorju prav v kriznem času seže tako daleč, da dobi mali človek občutek, da je ostal prepuščen sam sebi. Zato mu dostikrat ne preostane drugega, kot da se zbere in se opre na svoje neopažene, dotlej še neodkrite in nerazvite zmožnosti. Pa si oglejmo nekaj momentov oziroma nekaj principov drže, ki zbeganega človeka lahko rešijo pred osebno katastrofo in mu pomagajo, da težave postopno obvlada in uredi svoj položaj:

1. Kadar in dokler si nemiren, zbegan in obupan, se ne odločaj in ne ukrepaj ničesar! Najprej najdi svoj mir in poišči vsaj nekaj jasnosti, preden narediš kak korak! Mir pa lahko najdeš, četudi misliš, da ti dotlej še nikoli ni uspelo! Zbegan človek ukrepa na vrat na nos in dela napake, potem pa mu je žal. Sv. Pavel v Novi zavezi pravi, da je ravnanje v dvomu pravzaprav greh, no, danes bi temu prej rekli napaka. Človek se torej mora potruditi, da najde vsaj dober občutek, če že ne prave jasnosti, preden kaj ukrene. Naglica tu ne pomeni nič. Če je na mir in jasnost treba počakati, naj bo tako. Težava je tudi v tem, da se tedaj, ko je človek zbegan, radi pojavijo svetovalci, ki kot pravi pregovor, nič ne tvegajo. Biti moramo toliko pogumni, da ne zapademo pod njihov vpliv in ne ukrepamo zgolj njim na ljubo.

Mir in jasnost pa se po navadi pojavita šele, ko nam za morebitno zgubo ali pa korist postane bolj ali manj vseeno ter se predamo. Ključ torej ni v samem čakanju, ampak v spuščanju tega, kar nas pekli. Duhovni pomen krize je prav v tem, da nas pripravi na izgube. Ni tako težko, ker obenem zgubljajo tudi mnogi drugi. Znebiti se moramo predvsem krča, ki nas drži v strahu in otrplosti. Saj življenje bo šlo najbrž naprej, četudi v skromnejših okvirih. Največja napaka je, če se nemir nadaljuje v nedogled in ne naredimo nič, da bi ustavili svoje konje. Najmanj, kar se nam bo tedaj zgodilo, je, da bomo hudo zboleli. Volja in pripravljenost, da ustavimo svoje konje, je namreč odločilna.

Pogosto opažam, da mnogi ne verjamejo v poskuse umiritve oziroma v njih hitro popustijo, če že poskusijo. In njihov nemirni um jih potem drobi naprej. Prav na tej točki pa je potreben zasuk. Če bomo verjeli starim miselnim vzorcem, ki nam pripovedujejo, da nam ne bo uspelo, potem iz vsega skupaj res ne bo nič. Okleniti se moramo vere, da je mogoče, da nam bo uspelo. Če zmoremo minimalno prisebnost, potem moramo skleniti, da je celo nujno, da nam bo uspelo. Saj prav to in edino to res ta čas potrebujemo. Želje po ustavitvi in miru se moramo oprijeti z vsem srcem, pa bo šlo. Izkušnje kažejo, da se poleže še tak nemir, če človek vztraja in se ne pusti odvrniti. Ključ pomiritve, pomnimo, je predaja, ne vojna z nemirom.

2. Kriza je čas očiščevanja od vse lahkomiselnosti, zlaganosti in značajske nesnage, ki nas je, skupaj z drugimi, v krizno stanje sploh pripeljala. Kriza bo prenehala pritiskati nate, ko boš plačal svoj davek, ta pa je v zavestni vrnitvi k uravnoteženim odnosom in plemenitim načelom življenja. V krizo zabredemo takrat, kadar v osebnem, družinskem, kolektivnem, družbenem in civilizacijskem okviru zanemarimo ali celo naravnost izdamo vrednote, ki zagotavljajo pretok kakovostnih energij in vzdržujejo podporo kakovostnim vsebinam. V miselnem polju se v času pred krizo pojavlja čedalje več egocentrizma, zaverovanosti vase in razdrobljenih malenkostnih zasebnih interesov, z obzorja pa se zgublja moč povezanosti in sozvočja, sočutja in solidarnosti, medsebojnega oplajanja idej in spoštovanja drugačnosti, ki se med seboj dopolnjujejo.

Namesto da bi se ljudje cenili in občudovali dosežke drugih, jih preveva zavist. Namesto medsebojne podpore in pomoči ljudje začno drug drugemu nagajati in postavljati vse mogoče ovire. V mišljenju se pojavlja vse več negativnih pričakovanj, v čustvovanju pritlehne sebičnosti. Tako se pretrgajo vezi med ljudmi, vse več je nezaupanja v človeško dobroto. Ljudje si postajajo tuji, pojavlja se občutek osamljenosti in izgubljenosti, vse manj je radosti in humorja, vse več pa strogosti, obsojanja in kritike za vsako ceno. Ljudje se začno drug pred drugim skrivati v obleke, poze in vloge, iščejo svojo vrednost v statusnih simbolih, svojo varnost v premoženju in zvezah, svojo moč v nadvladovanju. Življenje je postalo banalna zgodba brez sporočilnosti, čudežnost je odtekla neznano kam.

V ljudeh ni več resničnega življenja, ni več globoke in predane ljubezni, pripravljene na sleherno žrtev. Nihče več ne čuti tolikšne obveznosti do resnice, da bi jo zagovarjai zmeraj in povsod, ne glede na to, ali je komu všeč ali ne. Prijateljstvo je postalo stvar interesnih srečanj, darežljivost se je prelevila v nekakšno menjavo lepih predmetov, umetnost je postala tržno blago. Iz vseh teh sfer je izginil božanski navdih, ker tega si pa ni moč prilastiti. In z navdihom je izginilo čudenje, ki preseneča, poživlja in zdravi. Pojavlja se čudna, težko opredeljiva bolečina, ki jo omamljamo z obilico dobre hrane, s potovanji v daljne dežele, pa tudi z vsemi drugimi opoji, ki nam jih omogočata narava in tehnologija.

Nekega dne se začnemo bati lastne neobčutljivosti in trdote, ko ju zaslišimo. Spomnimo se, da smo si davno nekoč, ko smo pri kom opazili tako neobčutljivost in tako trdoto, rekli: nikoli ne bom tak. A zdaj kot da nimamo več moči in poguma, da bi se vrnili nazaj na polja svetlih motivov in blagih glasov. Kot da ne verjamemo več, da še vedno znamo blagoslavljati. Kot da je naše srce strto in hrbtenica zlomljena. Kot da je naš duh klonil. Čim je tako, smo zreli za krizo. Ni pomembno, kako huda bo, temveč samo to, da nas očisti mrtvin v našem bitju in da spet najdemo stik z življenjsko močjo, resnico in ljubeznijo. Ke nas bo peljala skozi vrata mnogih preskušenj, nas bo vsakič postavila pred zrcalo katerega od naših strahov in nas vprašala: “Si to ti? Si to resnični ti?”

Pravi odgovori nas bodo rešili vseh naših skrbi, strahov in sramovanj. Vse lažno bo z nas odpadlo in dalo prostor temu, kar je tako čisto, da je boljše, da ostane kar brezimeno. Tedaj nam bo vseeno, četudi ni nič našega. Srečni bomo že zato, ker se lahko vsega zavedamo.

3. Kriza zadeva prav vsakega od nas. Tvoja bolečina je sorazmerna s tem, kako razglašen si s harmoničnim bistvom celote življenja. Te celote, katere del je vsak izmed nas, se ne zavedaš dovolj in zato ne deluješ v skladu s svojimi najboljšimi zmožnostmi. Očiščenje od slabosti razkrije višjo naravo tvojega bitja, osmisli tvoja dejanja in ti omogoči polnost doživIjanja. Kriza pomeni čas soočenja s svojimi vzorci. Iz dneva v dan boš morda padal v skušnjavo, da bi iskal krivca za svoje težave. Obsojal boš in se jezil, vendar te to ne bo razbremenilo. Rešitev je samo v tem, da sprevidiš, katere misli in predstave te delajo nemočnega, nedejavnega, neiznajdljivega in nepripravljenega izrabiti vsako izmed svojih zmožnosti. Le napačne predstave o sebi in življenju te puščajo v stanju nemoči in nezavedanja.

Z opažanjem in analizo svojih vzorcev, svojih programov mišljenja, odzivanja in ravnanja se zavestnost v tebi povečuje, z njo pa se povečujejo tudi občutek svobode, izvedbena moč in vera vase. Počasi začenjaš doživljati, da si zmožen nekaterih uvidov in da se lahko odločiš, katerih napak ne boš več ponavljal. Samo dejaven odnos do svojih napak ti bo dal občutek, da postajaš gospodar svoje usode. Beseda odgovornost bo dobila nov, svetal in ustvarjalen pomen. Začutil boš mnoge priložnosti za dobre misli in dobra dela in to te bo osrečevalo bolj kot kar koli drugega. Nikamor več se ti ne bo mudilo, ker boš središče sveta in njegov utrip začutil v sebi. Mir, ki ga boš sklenil s seboj, bo hkrati pomenil tudi mir s svetom.

Pomni, da polovične rešitve niso rešitve. Dileme in dvome je treba razčistiti do kraja. Med poslavljanjem od ega, tega lažnega občutenja sebe, se ti bo včasih zazdelo, da te pobira, da te bo konec. No, saj tisto, kar ne zna in nikoli ne bo znalo zares živeti, tudi mora umreti, da bi naredilo prostor nečemu resničnejšemu. Ko bo umrl lažni jaz, bodo z njim umrle tudi ozkost, sebičnost, trma in strahopetnost. Velikokrat se ti bo zdelo, da v stiski ne najdeš pravih odgovorov, ker si bil vajen, da so ti prihajali od zunaj. Zdaj pa se bodo počasi in nevidno porajali v tebi samem kot spontan odziv na vsakokratne okoliščine. Brez idej o pravilnosti boš znal ravnati pravilno, ker v tebi ne bo več dvojnosti.

Kriza ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Ko je kaos zadosten, se začne gibanje, ki bo po kozmičnih zakonitostih obnovilo red in ga še nadgradilo.

.

NIHALO LAHKO NIHA SAMO V DVE SMERI

Najprej nekaj o nastanku globalne gospodarske krize. V zadnjih dveh desetletjih se je znaten del poslovnih struktur predal ustvarjanju špekulativnega, se pravi namišljenega kapitala. Namišljeni kapital so predvsem vrednosti delnic, ki nimajo trdnega, vsak čas oprijemljivega pokritja v proizvodnih kapacitetah, atraktivnih proizvodih in izkušnjah, znanju ter iznajdljivosti razvojnih inženirjev, ampak nastaja na borznem trgu kot rezultat psihološkega manipliranja s poslovnimi fikcijami. Bistvo flktivne ekonomije je to, da je nekaj vredno zgolj zato, ker je nekomu uspelo ustvariti vtis, da je to toliko vredno. Preskusni kamen te vrednosti pa je, da je nekdo pripravljen ta vtis plačati in ga jutri še draže preprodati.

Ponudba in povpraševanje kot temelj tržne ekonomije sta se nekako osamosvojila in nevarno oddaljila od pojma knjigovodske vrednosti, ki temelji na kolikor toliko stvarnih podatkih o tem, kaj v podjetju pa pomeni kolikor toliko oprijemljivo vrednost, ki se tudi v neugodnih okoliščinah najbrž lahko regenerira. Se pravi: kapacitete, znanje, izkušnje, delovne navade … povezave. Fiktivna ekonomija je sicer logičen odsev tega, da se človeška ustvarjalnost uveljavlja kot ključna sestavina ustvarjanja dodane vrednosti. Toda tu je potrebno pazljivo razlikovanje med ustvarjanjem resničnih vrednot in med ustvarjanjem navideznih vrednosti. Domišljija botruje obojemu, razlike pa so na prvi pogled neznatne.

Navidezna vrednost je tista vrednost, ki jo je manipulativni tržni proces napihnil, toda nekega dne se razpoči kot milni mehurček. In tisti, ki je vanjo vlagal, svoj vloženi kapital tedaj preprosto zgubi, medtem ko si vsi tisti v verigi, ki so mu spretno višali vrednost in ga še pravi čas prodali, manejo roke, ker so lepo zaslužili. Za čas konjunkture je značilno, da zajame kar največji del ekonomije in vrednosti kapitala lep čas samo rastejo. Nerodno je le to, da nihče ne zna napovedati, kje je tisti rob prenapihnjenosti, ko borzni balon nenadorna poči in se pretirane vrednosti začno sesipati kot hiša iz kart. Skrivnost bogatenja in potem nenadnega siromašenja je seveda v informacijah. V razlikovanju med pravimi in med lažnimi, med notranjimi in zunanjimi, med pravočasnimi in prepoznimi.

Tako se misli in tako se tudi reče. V resnici pa je skrivnost v pohlepu, ki generira fiktivno množenje vrednosti in ki je slep in gluh za vsa opozorila intuicije, ki pravi, da proces ni zdrav in vzdržen ter da ima že vgrajen katastrofični scenarij. Temeljno izkustvo vsakega poštenega človeka namreč govori o tem, da vrednost nikoli ne nastaja sama od sebe, kar iz nič, ampak je treba vanjo vlagati srce in um, delo in žrtve. Vrednost je preobražena kri, je žrtvovan čas, je posvečena pozornost, ki se izvije iz raziskovanja skrivnosti življenja. Človek mora dati celega sebe v to, da nastane nekaj, pred čemer se potem lahko prikloni. Večji del te vrednosti se kot plemenita izkušnja trajno izpiše v človeku in tega mu nihče ne more vzeti.

Skozi resnično vrednost, resnično bogatitev se človek razvija. Postaja nekaj, kar prej še ni bil, Vidi in razume, česar prej ni. Navidezne vrednosti pa se ga dotaknejo le skozi plitek proces posedovanja. Za nekaj časa ima nekaj, česar prej ni imel, ko pa to spet zgubi, je tako, kot da nikoli sploh ni imel. No, proces očaranja in razočaranja ga lahko strezni in za naprej odvrne od slepil posedovanja. Če si zapomni, da je vredno samo to, kar ostane za zmeraj, potem je že dojel prvo lekcijo. Za zmeraj pa ostane samo to, kar je bistveno. Ostane resnica, ostane spoznanje, ostane destilat izkušnje, ki človeka varuje padanja v iluzije. Eden od duhovnih idealov je od nekdaj bila skromnost.

Toda skromnost po svoji resnični vsebini ni to, da se človek omeji na malo, pač pa na to, da ima resničen izkustveni stik s tem, kar ima. Da je sposoben to, kar ima, res tudi izkusiti, doživeti, prebaviti. Kajti če ima več kot toliko, potem ni več ravnotežja. Skrbeti mora za stvari, ki mu ne služijo. Ni več on gospodar stvari, ampak se spravlja v nevarnost, da stvari zagospodarijo njemu. Reden pojav pri novih bogataših je, da jih skrb za imetje bolj in bolj obremenjuje, čeravno so ga začeli kopičiti zato, da bi se v njem sprostili materialnih, potem pa tudi drugih skrbi. Izkušnja človeka uči paradoksnega dejstva, da manj stvari pomeni več izkušnje, več globine, več intenzivnosti.

Um pa ga vara s slepili, ko mu zagotavlja, da samo več reči in več dinamike pomeni tudi več izkušnje. Vsi vemo, da je življenje nenehna sprememba. Morda se le ne zavedamo, da gre ta sprememba neizogibno enako daleč v obe skrajnosti. Bogastvo nas bo nujno soočiio tudi z doživljanjem revščine, ko se bomo zavedli skritega protislovja te pojavnosti. Nikoli ne moremo izbrati palice s samo enim koncem. Bogastvo nujno pomeni slabo vest spričo revščine drugih, slava nujno pomeni soočenje z zavistjo, plemenitost pa srečanje s podlostjo. Še tak zvitež in prevejanec na koncu ugotovi, kako naiven in otročji je bil v svojih spletkah in kako se je vanje ujel predvsem sam.

Če torej govorimo o bistvu krize, govorimo lahko le o igri, ki smo si jo nastavili sami. Kriza ne pomeni nič drugega, kot da je nihalo pojavnosti zanihalo do kraja in se zdaj vrača v nasprotno smer, ki pa je žal nismo predvideli, čeprav smo imeli dovolj razlogov, da bi jo lahko.

.

Avtor objave: Viktor Gerkman - klinični psiholog specialist, karmični astrolog

Objavljeno: Aura, 2008