Tudi vzhodne religije zlorabljajo Jezusovo ime
Ena največjih zgodovinskih laži je, da je Jezus ustanovil katoliško cerkev. Na osnovi tega zavajanja cerkev pridobiva vernike, ki mislijo, da pripadajo Kristusovi cerkvi. Čeprav je cerkveni nauk povsem nasproten s tem, kar je učil Nazarečan, so mnogi ljudje tako zavedeni in indoktrinirani, da Kristusa in cerkev dajejo v isti lonec. Toda Jezusovo ime za pridobivanje ljudi ne zlorabljajo samo t.i. krščanske cerkve, pač pa tudi vzhodne religije. V knjigi Jezus v Indiji, avtor Mišo Tošič v poglavju razumevanje prerokb piše: »Jezus je poznal najprimernejšo metodo za dosego samospoznanja v dobi kali, ki je petje in recitiranje svetih imen Boga. Poudaril je, da je najvišjo čistost mogoče doseči prav z meditiranjem teh imen. Jezus je očitno meditiral o Bogu v njegovi podobi Surjanarajane. Jezus je bil ob prihodu v Džaganath puri zelo mlad in ukaželjen, brahmane v Džaganath puriju pa so bili nadvse primerni za podajanje znanja o Bogu, saj so to znanje živeli. V tem mestu je Jezus prišel v stik z »Božjim imenom«, ki ga je v družbi krajevnih brahman pel z vsem srcem in spoštovanjem. Bramhane so mu razložili, da Vede kot najprimernejši način za dosego samospoznanja in razvijanje ljubezni do Boga v dobi kali svetujejo prav petje Božjih imen.«
Glede na navedbe iz te knjige je potrebno pojasnilo: Duhovno bitje, katero je bilo inkarnirano v Jezusu, je bilo na posebni način povezano z Očetom Stvarnikom vesolja, ki je tudi naš Oče, in na podlagi te povezanosti je imel tudi kot človek Jezus iz Nazareta pogled v čisto resnico. Imel je popolnoma odprto duhovno zavest. Zato ni potreboval nobenega poučevanja o duhovnosti od tedanjih farizejev in t.i. vzhodnih mojstrov. Če lahko to verjamemo, potem ne moremo zgornjih odlomkov sprejeti kot resnico.
Jezus nikoli ni govoril, da za samospoznanje potrebujemo mantrati. Ali ni mantranje, petje „svetih imen boga“ zgolj še ena izmed instant rešitev za naše težave, pri kateri nam ni potrebno spremeniti sebe, podobno kot pri spovedi, ko nam duhovnik odvzame grehe in mi zopet lahko po starem, izkoriščamo, krademo, lažemo, ubijamo potem zopet na spoved in tako naprej. Pa še res verjame kdo v te zavajajoče zgodbice, ki prinašajo mnogim podjetnikom in trgovcem dober zaslužek. Žal ljudje vedno znova nasedamo, ker nam je lažje predati odgovornost za svoje fizično in duševno zdravje nekomu drugemu, kot pa raziskati vzroke za slabo počutje pri sebi in jih odpraviti. Vzroki za naše bolezni se skrivajo v naši duši, lahko bi jih imenovali tudi vsa naša dejanja, ki so v nasprotju z izvlečki zakonov vesolja, desetimi zapovedi in Jezusovemu Govoru na gori. Torej naša naloga je, da vse to nasprotno, ki še obremenjuje našo dušo prepoznamo, očistimo, prosimo za odpuščanje, se pomirimo z bližnjim in vsemi oblikami življenja, povrnemo ali popravimo škodo, če je še možno in se odločimo, da tega ne bomo več počeli. Tako korak za korak očiščujemo svojo dušo, razgrajujemo svoj človeški jaz in dosežemo postopno obnovo od znotraj. Bolj se trudimo živeti v miru z vsem, več duhovne energije iz Božjega vira lahko teče tudi v naše telo. In tako postajamo tudi bolj fizično zdravi. To je tudi edina pot za dosego samospoznanja, ki jo je učil Jezus. Vse ostale, kar se piše v Njegovem imenu, tudi v že omenjeni knjigi, je zloraba Njegovega imena.
Kako pa je z mantranjem, petjem „božjih imen“? Potrebno se je zavedati, da tudi v astralnem svetu (to je svet duš, ki še niso prišla v Božje kraljestvo in želijo vplivati na duše ljudi na Zemlji ter od njih krasti energijo) ni nič zastonj. Če se vežeš na te mojstre iz astralnega sveta, potem vedno plačaš obrestno mero za energijo, ki si jo dobil od njih. V knjigi Nevarnosti, ki izhajajo od vzhodnih »mojstrov«, izdajatelj Verlag das Wort, o tem piše: „Z usmeritvijo na mojstra postane učenec odvisen od njega in je sedaj dobavitelj energije za svojega guruja kot tudi za interesne skupine duš in za podobna energijska polja, ki stojijo za gurujem. Učenec se s ponavljanjem mantre, meditacijo ali ustreznimi telesnimi vajami, tehnikami usmeri na določen oddajnik, od katerega potem tudi sprejema. Ko je tako »priklopljen« na mojstra, ta začne dovajati po telepatski poti energijo v tega človeka, in mu tako vzpodbudi duhovni obtok. Na ta način pridejo za kratek čas vsi duhovni centri zavesti – tudi fizično telo – v povišano nihanje. To je protizakonit poseg v duhovni obtok in skriva v sebi mnoge nevarnosti.“ Tega se številni ljudje, ki izvajajo vzhodne duhovne prakse ne zavedajo. Edino ena energija je tista, za katero lahko rečemo, da jo dobimo nepovratno. To je energija od našega Stvarnika Boga, ki jo lahko prejema vsak človek, ki se trudi živeti v vsakdanjem življenju po desetih zapovedih in Govoru na Gori. Za to nam ni potrebno zapravljati časa s cerkvenimi ceremonijali, prav tako ne cepetati okrog raznih mojstrov in bioenergetikov, ki vsi na račun Boga ali Kristusa dobro zaslužijo. Razmislimo o tem in si sami odgovorimo. Že Jezus iz Nazareta je rekel: »Toda ne dajte se imenovati mojstri, kajti eden je vaš Mojster, vi vsi pa ste bratje.« (Mt 23, 8-9) Jezus je tudi rekel: »Samo preko mene, Kristusa lahko pridete nazaj v Božje kraljestvo, Očetovo hišo!« Če to lahko sprejmemo, se postavi vprašanje kam ti mojstri usmerjajo ljudi?
Avtor objave: Slavko Brumen
Leave a Reply
Ujet.si MANIFEST
Ujet.si PROVOKATOR
Ujet.si YouTube KANAL
Upcoming shows
Ujet.si priporoča
ANKETA
Loading ...PRISOTNI NA STRANI
VČLANI SE
Ujet.si PROSTOVOLJSTVO
PROSTOVOLJNI PRISPEVKI
ZBRANI PROSTOVOLJNI PRISPEVKI
ZAHVALE
Že več kot 14 let hodim v Indijo in tudi sama sem že bila v tem mestu, ki se imenuje Puri, ki naj bi bilo omenjeno v citirani knjigi. Dokazi, da je bil Jezus tam in se učil od mojstrov, zares obstajajo. Ne vem, koliko avtor tega prispevka pozna vzhodno oz. indijsko kulturo in koliko je v tem pogledu verodostojen, da piše o njej. Jaz jo zelo dobro poznam, zato lahko povem, da so njihovi spisi zelo natančni, da se zelo skrbno prenašajo po nasledstvu učiteljev in učencev in da jim je veliko bolj za zaupati, kot pa špekuliranju zahodnjakov, ki Jezusu pripisujejo neprimerno več neresničnega, kot pa je to primer v Indiji.
Prispevek govori o tem, da Jezus ni potreboval učenj, ker je imel popolnoma odprto duhovno zavest, kar je seveda lahko verjeti ali pa tudi ne. Iz čudežev, ki jih je izvajal kasneje, je namreč moč sklepati, da je sidhije (mistične moči) pridobival v Indiji. Seveda pa tega ne more nihče dokazati, tako kot tudi ni moč dokazati, kakšno zavest in povezanost z Bogom je prinesel s sabo in kako jo je na zemlji razvijal naprej. V Indiji takim mističnim močem nihče ni pripisoval kakšnih velikih pozornosti, saj je v tistem času marsikateremu mističnemu jogiju verjetno še uspevalo izvajati take čudeže, ki jih je Jezus izvajal kasneje. V Patanjalijevem osem stopenjskem sistemu joge je točno opisano osem mističnih sidhijev, ki jih lahko praktikant doseže s pravilnim prakticiranjem joge. Toda to ga še vedno ne naredi Boga. Zato v Indiji Jezusa imenujejo učitelj in ne Bog. Žal njegovim učencem ni uspelo obdržati živega nasledstva, ampak je bilo zlorabljeno in nadaljevano v različnih institucijah, ki pa to v resnici niso, saj ne podajajo dejanskega učenja, ki ga je Jezus želel dati naprej. V tem se popolnoma strinjam s prispevkom, saj temu ni moč oporekati, že glede na to, kar vidimo danes.
Nadalje je govora o mantranju “svetih imen Boga”, ki je primerjano s spovedjo v cerkvi. Taka primerjava kaže na to, da avtor prispevka ne pozna procesa petja svetih imen. Slave Svetega Imena Boga so opisane v različnih Vedskih spisih kot priporočen proces za dosego ljubezi do Boga, ki ima v Kali Yugi (doba, v kateri se trenutno nahajamo) posebno moč. Vede namreč pravijo, da so v Svetem Imenu prisotne sve moči Boga in da se ta Imena ne razlikujejo od Boga Samega. Kako prakticirati proces petja, da bo pripeljal do rezultata ljubezni do Boga in kakšne so zahtevane kvalifikacije, da se te moči tudi dejansko aktivirajo v človeku, je pred 500 leti razkril in tudi pokazal v praksi Sri Chaitanya Mahaprabhu, inkarnacija trancedentalnega para Sri Sri Radha Krišne.
Kdor v resnici pozna ta proces ve, da govoriti o njem kot o neki vrsti instant procesa, ni mogoče. Da v primeru tega prispevka res lahko govorimo o takem nepoznavanju, govori dejstvo, da se prispevek v nadaljevanju navezuje na različne mojstre v astralu in njihovo energijsko povezanostjo z učenci. Te navedbe nikakor ne moremo povezovati s procesom petja svetih imen, saj Imena Boga ne prihajajo iz nivoja astrala ampak direktno iz duhovnega sveta, kjer Bog biva svoji osebni transcedentalni obliki Vrhovnega bitja. Sveta imena Boga učenca ne povezujejo z njegovim duhovnim učiteljem pač pa direktno z Bogom samim. Tam ne obstajajo nobena energijska polja, povezana z astralom, mojstri ali s tem fizičnim nivojem, ampak samo čista transcedentalna duhovna energija oz. Duh.
Kam pa različni mojstri usmerjajo ljudi, je pa najbolje, da ljudje kar sami vprašajo svoje mojstre. Če bi avtor želel kakšne izgubljene ovčice pripeljati nazaj domov, bi to veliko lepše in bolj primerno naredil s tem,da bi pel slave svojega lastnega vodnika, če je to Jezus Kristus, potem pač njega, kot pa da se posluži kritiziranja drugih procesov, ki jih v bistvu ne pozna dovolj in lahko zaradi tega naredi več škode kot koristi. Sebi seveda, kajti vsi smo bratje in sestre in vsi bomo sojeni od enega in istega, edinega Boga.
Vsa verstav si lastijo Boga? Vprašamo se kdaj je nastal koncept pribitega človeka na križ? Osnovna tema krščanstva se je v davnini pojavljala v vseh cesarstvih posebno pa v Egiptu. Prvih 400 let ni bilo nikakršnega prikaza človeka križanega na križu. V takratnem krščanstvu ni bilo nikjer takega simbola, ali znaka, ki bi prikazoval kaj tekega kot je visenej človeka na križu. vse so takrat prikazovali kot jagnje ali ovca, ki nosita križ. Šele v šestem stoletju so na nekem velikem zboru odločili, da bi moral človek imeti prikaz človeka na križu. Takrat je torej nastal ta koncept človeka na križu. Človek po imenu jezus pa naj bi resnično obstajal. To je zgodovinska resnica – njegovo pravo ime pa je bilo v hebrejščini Jehošua Ben-Pandira, ali Jošua, sin panterja. Živel naj bi kakih 400 let pred biblijskim Jezusom. Bil je Esen in učitelj, esenske religije. Torej je krščanstvo izšlo iz ene mnogo starejše verske filozofije. V samem krščanstvu ni ničesar slabega. Samo ta zgodba je velikokrat reciklirana in večkrat ponavljana. Božjega kraljestva ni nikjer na Zemlji. To je politika na najvišji mogoči ravni. Prevara vseh prevar.Pred nami se odvija velika bitka za prevlado med Starim svetom Rima pod papežom in Novim svetom pod Anglijo in Ameriko. Kdo bo kralj Božjega kraljevstva? Čeprav Božjega kraljevstva na Zemlji ni. To je zelo važno tudi za našo ekonomijo. In bi bilo bolje, da se prebudimo, preden bo prepozno. Pa to ni teorija zarote. To skrbno načrtovano.
V primeru Jezusa je preveč špekulacij, da bi lahko kaj konkretno povedali. Mogoče je bil v Indiji, mogoče ni bil.
Sam osebno ne verjamem, da je bil pač en božji sin, inkarnacija samega Boga, ki je širil božjo besedo. To se mi zdi rahlo nesmiselno. Verjamem pa, da se je ukvarjal z vedami, z znanjem, ki mu je pripomoglu k izvajanju “čudežev”, kar je pri ljudeh Bližnjega Vzhoda, kjer so bili vedno nemiri, vzbujalo občudovanje. Kolikor vem ostaja del Jezusovega življenja zavit v tančico skrivnosti. Kje je bil tista leta? Moj odgovor je v Indiji. Indija in njena bljižna okolica je že od nekdaj neke vrste center misticizma in je odličen način za pojasnitev vseh njegovih “božjih moči”.
Predstavljajte si, da živite v nevarnem okolju, pod pritiskom tuje velesile (Rima) in potem pride nekdo, ki ima nadnaravne moči in zdravi tako hrome kot obuja mrtve. Seveda se bodo začele plesti zgodbe okoli tega, nastajali bodo miti in razne fascinantne zgodbe. Taka fiktivna pričevanja so bila del vseh velikih mož. Nekatera so bila namerna in so služila kultom osebnosti, nekatera pa nenamerna in so vseeno iz človeka delala legendo.
Kakorkoli, te zgodbe potem tako nastajajo in se v ogromnem Rimskem imperiju, ki je bilo dobro povezano in so se govorice v njem hitro širile, razprostrejo v vse kote znanega sveta. Ljudje, siti vsega, vidijo v tem človeku mesijo, odrešitelja in zgrabijo vabo. Začnejo mu slediti, moliti zanj in tako nastane velika baza vernikov.
Naslednja stopnja so razni podjetniki, ki si iz tega naredijo korist in živijo na račun vernih. Takšen proces se dogaja tudi danes, ko so ljudje vedno bolj obupani in iščejo odgovore v drugih verstvih, predvsem v vzhodnih religijah. Vse lepo in prav, ampak ko ti jogi zaračuna več sto dolarjev za učenje, se moraš vprašati ali ti res želi pomagati. Iz vere nastane v glavnem biznis.
Karkoli, poanta zapisa je, da je Jezus le še en moder, pameten človek, ki je imel dobre namene in se je ob pravem času znašel na pravem mestu. To pa so drugi izrabili in več časa, ko je minilo bolj se je njegova beseda popačila v popolnoma neznan stvor.
Jezusu slediti ni napaka, njegove besede so bile dobre, napaka jih je ne poslušati in se raje ukvarjati s tem kar drugi pravijo o njem.
A je res pomembno se prerekati o nepomembnih stvareh glede njega, ko pa je njegov nauk tisto, čemur bi se morali posvečati?